Piše: dr. Stane Granda
J. E. Krek: »Revščina je sužnost.« Ko smo se leta 1991 osamosvojili, smo Slovenci dosegli največ v svoji zgodovini. Šele sedaj, ko spremljamo tragedijo Ukrajine, lahko vidimo, kaj nam je uspelo. Proti sebi smo imeli četrto najmočnejšo evropsko armado in skoraj vso Evropo na čelu z ZDA. Zaradi razmeram doraslih voditeljev na čelu z Jožetom Pučnikom.
Kljub veličini osamosvojitve ne moremo reči, da je bila ta popolna. Nisi svoboden, če nimaš od česa živeti, če moraš beračiti, če si socialni podpiranec! Rešili nismo socialnega problema, ki je zaradi skoraj polstoletne komunistične vladavine dodatno zapleteno. Imeli smo »ljudsko oblast«, »družbeno lastnino« − vse je bilo naše − in celo »samoupravljanje«. Sami smo vodili državo. Od vseh teh parol je bilo samo nekaj res. Večini so temeljito oprali možgane. Zaradi nesvobode smo bili kot pijani od gesel, ki so bila ena sama demagogija, prozorna laž. Gospoda predsednika sedanje vlade se je to obdobje, sodil je v privilegirane družine, zelo prijelo in še sedaj govori, kako smo popolni, kako nam vsi zavidajo, da imamo njega na oblasti. V resnici se mu vsi tako režijo, da nas na noben resni sestanek nočejo. Fraze in laži so simbol totalitarizma, ne demokracije.
Socialno vprašanje je žgoče v vseh družbah. Idealne rešitve ni. Najmanj v komunizmu, ki je državno institucionalizirana in z leninistično-stalinistično nasilnostjo podprta laž in kraja. Tega in takega režima nikoli ne bi bilo, če bi bila laž vsaj pet minut prepovedana. V njej so taki mojstri, da sami sebi verjamejo – in še bolj kradejo. To je bistvo njihovega dojemanja napredka, progresivnosti. Varujeta te ideološka policija in sodstvo.
Vsebino našega socialnega vprašanja zapolnjujejo delavci, kmetje, upokojenci in znotraj njih posebno oni, ki so potrebni javne skrbi. Delavsko vprašanje rešujejo z drobtinicami z bogatinove mize in uvozom nesrečnikov iz eksotičnih držav. Kako hudo bo, ko bodo spoznali, kako so ogoljufani s sramotno nizkimi plačami. Kmetje so praktično izginili ali pa pristali med upokojenci in onimi, ki so potrebni socialne oskrbe. Armada revnih in nebogljenih zlasti med upokojenci rapidno narašča. Tudi in predvsem z ukrepi sedanje oblasti, ki se bo trajno zapisala v slovensko zgodovino ne le z enačenjem laži z resnico, ampak predvsem pa slabšanju položaja pripadnikov najnižjih družbenih plasti. Med njimi so vse številčnejši energetski reveži. To je rezultat leve vlade, ki socialo vselej zlorablja za prigrabitev oblasti. Primerjava socialnih razmer nekdanjih »socialističnih« držav dnevno dokazuje, da je oligarhija najvišja stopnja komunizma. Tudi in predvsem Slovenija, ki je bila v vseh ozirih ena najbolj stalinističnih. To dokazujejo tudi povojni poboji, saj so primerljivi samo z leninistično-stalinistično Rusijo. Bistvo boljševizma je duhovna, socialna in fizična morija. V komunizmu je prevladala morala, ne delavsko vprašanje.
Reševanje socialnega vprašanja, pokojnine so zaradi kratkosti življenja na prvem mestu, zahteva reševanje tu in zdaj. Je kompleksno vprašanje. Izhajati je treba iz človeka kot najvišje vrednote, ne iz kapitala. Reševati, ne brez žrtev, ga je treba na več ravneh. Ne more biti cena hrane enaka ali višja kot v Nemčiji, kjer imajo štirikrat višje plače. Domača energija ne more biti tržno blago. Priznati je treba produkcijske cene, ne pa tržnih mednarodnih. Prodajati elektriko poceni v tujino in jo od tam odkupovati po tržni je kraja in ropanje. Žal številni zelo marksistično razumejo gospodarski liberalizem. Nikoli ni bil enak komunističnemu dojemanju kapitalizma, ki ekonomijo postavlja nad človeka. Oziroma je sam sebi namen. Ekonomija je zaradi človeka, ne pa človek zaradi ekonomije. Razne kavarne in drugi lokali, ki to zagovarjajo in širijo take nebuloze, so navadne moralne beznice, »fotopubi« ekonomije.
Če se nam je uspelo osamosvojiti, moramo rešiti tudi žalostno socialno dediščino komunizma. Je potreben in nujen korak dekomunizacije Slovenije. Ker pokojninskega fonda nimamo, lahko sloni samo na solidarnosti. Zato je lažje, ker preteklih pravic ni. Sklicevanje na naša vplačila v preteklosti so dokaz bolnega uma.
