Piše: Andraž Grad
V Šentjoštu nad Horjulom je potekalo pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa. Pred polno dvorano je pet osrednjih osamosvojiteljev govorilo o času osamosvajanja in o aktualnih vprašanjih današnjega dne.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je v kulturnem domu v Šentjoštu nad Horjulom 25. februarja pripravilo pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa ali Demokratične opozicije Slovenije, velike koalicije, ki je zmagala na prvih slovenskih volitvah leta 1990 in kasneje uspešno dosegla slovensko osamosvojitev. Tokrat so se osamosvojitelji srečali v kraju, ki je pomemben del naše zgodovine, saj so bile v Šentjoštu med drugo svetovno vojne organizirane prve vaške straže, ki so se zoperstavile komunističnemu nasilju. Dvorana je bila polna, za obiskovalce je bilo postavljenih več dodatnih klopi, a so kljub temu številni morali stoje poslušati pet govorcev večera. Med njimi so bili predsednik VSO Lojze Peterle, ki je bil predsednik prve slovenske vlade in takratni predsednik Slovenske kmečke zveze, takratni obrambni minister Janez Janša, zunanji minister Dimitrij Rupel, notranji minister Igor Bavčar in poslanec prvega sklica državnega zbora Janez Podobnik.
Narod se ni odločil za Jugoslavijo, za Slovenijo se je
»Dober večer, dragi šentjoški domoljubi,« je po kratkem uvodu voditeljice zbrane prvi nagovoril Lojze Peterle. Najprej je poudaril, da so bili v negotovih časih osamosvajanja Šentjoščani z zastavami v velikem številu navzoči na vseh Demosovih dogodkih. »Danes nekateri želijo barvati Demos kot samo desnico, manjka samo še beseda `skrajna´, a Demos ni bil le desnica,« je opozoril v nadaljevanju. Kot je dejal, je Demos po evropskih kriterijih pokrival celo paleto strank od Pučnikove Socialdemokratske stranke in Zelenih, ki so veljali bolj za leve, do liberalcev in konservativnih Slovenskih krščanskih demokratov. »Imeli smo šest strank, ki so se zavezale k istemu projektu,« je izpostavil Peterle in dodal, da so z državotvornim projektom zmagali na volitvah, brez česar ne bi bilo plebiscita, ki je jasno potrdil voljo ljudstva. Takrat se je odločalo, ali tvegati in iti v samostojnost ali pa hirati v propadajoči Jugoslaviji. »Med revolucionarnim projektom partije in osamosvojitvenim projektom Demosa obstaja velika razlika; Demos ni šel v boj za oblast kot partija v drugi svetovni vojni. Šli smo v samostojnost na podlagi demokratične volje ogromne večine ljudi. O tem, ali bi šli v komunistično Jugoslavijo, ni bilo plebiscita. Ali gre v revolucijo, narod ni bil vprašan. To je velika razlika, o kateri mladina v šoli nič ne izve,« je med drugim dejal Peterle.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
