Piše: dr. Ferdinand Deželak
Nedavno razkritje zlorabe sodniške službe s strani višje sodnice Katarine Marolt Kuret v aferi švicarski franki, kjer najprej sodi in ustvarja sodno prakso po svoji meri, nato pa toži, (seveda ne v imenu ljudstva temveč lastnih interesov), še bolj razkriva njeno dolgoročno načrtovanje različnih scenarijev s ciljem lahkega zaslužkarstva. Skupaj s svojim soprogom je pri banki Unicredit Banka Slovenija najela 20-letno posojilo v višini nekaj več kot 163.000 frankov in sodila o pogojih njihovega vračanja, ne da bi o tem obvestila svoje nadrejene, kaj šele ljudstvo, v imenu katerega bi naj sodila.
Poudariti je potrebno, da smo podobna njena spletkarenja s podobnimi jasnimi konflikti interesov, ki so se začela že pred skoraj dvema desetletjema, na lastni koži okusili tudi drugi državljani v podobnih zadevah. Kljub številnim opozorilom vsem pristojnim inštitucijam pa smo vedno naleteli na gluha ušesa, saj se te očitno odzovejo šele ob alarmu, ko se o tem prične v javnosti obširneje razpravljati.
Višja sodnica Katarina Marolt Kuret je tako tudi v drugih primerih že pred desetletji med drugim zlorabljala svoj sodniški položaj, potvarjala dokazni material in na osnovi tega skupaj z nekaterimi svojimi kolegi izdajala nezakonite, pristranske in protiustavne sodbe. Na primer, zaradi ene izmed njih so se morali toženci kot oškodovanci brez vsake odškodnine (in celo ob njeni dodatni zahtevi plačila sodnih in tako imenovanih izvršilnih stroškov njenega lastnega moža) izseliti iz stanovanja, ki so ga sami izgradili in v njem bivali več kot štirideset let. Vzrok za to so bili ponovno lastni materialni interesi. Ker se toženci iz takšnega stanovanja iz razumljivih razlogov seveda niso želeli izseliti, so v akcijo stopile njene nove povezave: bivši pravosodni minister ter kandidat za pridobitev tuje nepremičnine, direktor večjega kranjskega IT podjetja za obdelavo kadrovskih podatkov U.R. Slednji je predlagal izvršbo z izvršiteljem, ki je nato tožence enostavno prisilno izselil in jih dobesedno vrgel iz njihovega stanovanja na cesto. In kdo je bil izbran za izvršitelja? Nihče drug kot kar sodničin mož Zoran Kuret Marolt.
Sodnica pri tem, kljub večkratnim opozorilom oškodovancev, ni po uradni dolžnosti pazila niti preverila, ali gre v ozadju za nične pogodbe, s pomočjo katerih se je direktor U.R. brez kakršnegakoli vloženega dela ali denarja dokopal do cele stanovanjske hiše v Ljubljani, ki pa jo je potreboval in uporabil zgolj za oddajanje in nadaljnje nezakonito bogatenje. Pri tem se je sodnica Maroltova večkrat povsem zavestno podala v hude kršitve človekovih in ustavnih pravic oškodovancev.
Večino svojih najpomembnejših odločitev v tej sodbi je Marolt Kuretova sprejela na podlagi ugibanj, namigov nasprotnih, tožečih strank in nestrokovnega podajanja verjetnosti. Tako je na osnovi neutemeljenih verjetnostnih predvidevanj oziroma domnev potrdila, da naj bi šlo pri bivanju oškodovancev v njihovi nepremičnini najverjetneje za nekakšno prekaristično razmerje in da to ne daje podlage niti za trajno prebivanje tožencev v nepremičnini, ki so jo izgradili z lastnimi sredstvi in delom. K temu je še dodala, da je sodišče svoje odločitve (zasnovane na verjetnostnih dokazih) sprejelo z gotovostjo. Iz dveh, oziroma več verjetnosti je enostavno sestavila gotovost?! Zares fenomenalno! In to kljub dejstvu, da so vsi dokazi jasno kazali prav na nasprotno, kot je zatrjevala.
Seveda se pri tem ni obremenjevala s potrebo pridobitve strokovnega mnenja o poslovni (ne)sposobnosti prvotnega (imaginarnega) tožnika, izza katerega so v ozadju dejansko stali direktor U.R. z bivšim pravosodnim ministrom in drugo podporno osebje. V svoji sodbi je enostavno zahtevala izselitev oškodovancev iz njihovega lastnega stanovanja in ga nato predala osebam, ki vanj niso ničesar vložile, povrhu vsega pa je tem osebam prisodila celo povrnitev »pravdnih stroškov« v znesku 1598,14 EUR. Kako so si nato vsi ti akterji razdelili tako pridobljeno tuje imetje v vrednosti več sto tisoč evrov zaenkrat še ni znano.
Ker oškodovanci takšne nezakonite sodbe seveda niso želeli spoštovati, je v akcijo stopil kar njen mož in v spremstvu treh spremljevalcev izvedel njihovo prisilno deložacijo. V samem postopku deložacije se je tudi on lotil ponarejanja dokumentacije. Seveda si je tudi on privoščil nekaj nezakonitega plenjenja denarja na račun oškodovancev.
Kljub številnim prijavam pa nobeno sodišče doslej proti njim ni sprožilo kazenski, ali kakšen drug postopek zaradi ponarejanja dokumentacije in nezakonitega bogatenja. In to kljub številnim dokazom in kljub večkratnim opozorilom, ko si je na primer nezakonito obračunaval kilometrino in jo oškodovancem v nezakonitem izvršilnem postopku še dodatno prisilno zarubil? Pri tem se je skliceval kar na izvršilni naslov svoje žene Katarine Marolt Kuret. Očitno dobičkarski apetiti niso prisotni zgolj v zvezi s švicarskimi franki.
Dejstvo je, da tako imenovani izvršitelj svojih obvestil o nameravani deložaciji sploh ni posredoval po priporočeni pošti, temveč si je dne 23.10.2015 raje privoščil kar več voženj s svojim osebnim avtomobilom zaradi dodatnega zaslužkarstva. Ob tem je na vhodna vrata stanovanjske hiše oškodovancev ob glavni cesti nalepil vsem viden sramotilni obrazec, katerega del je deloma izpisan strojno in deloma ročno. Več kot očitno je, da je šlo za ponaredek obrazca IVRO št. 1, z nerazumljivo ter nedokončano vsebino, ki se konča z nedokončanim in nerazumljivim stavkom, saj je izvršitelj iz njega izbrisal pomembne informacije, ali lahko naslovnik dvigne pisanje ter če da, kje in kdaj. Seveda ta obrazec ni bil niti žigosan. S tem je očitno želel pospešiti svojo nezakonito izvršbo. Za nameček pa se je Kuret še isti dan nenapovedano pojavil še na delovnem mestu oškodovanca in ga še dodatno sramotil pred njegovimi sodelavci.
Nadalje nikdar in nikjer ni pojasnil kdo in na kakšni osnovi bi naj dne 28.10.2015 v izvršilni zadevi oziroma deložaciji, ki jo je vodil, nastopal kot upnik. Prav tako ni pojasnil, kako je s premičninami oškodovancev, ki bi jih naj skupaj z »upnikom« zaklenila v druge prostore zaplenjenega objekta v Ljubljani, o njih pa naj bi odločala kar izvršiteljeva žena Katarina Marolt Kuret. Med izvajanjem te prisilne deložacije, ki jo je vodil Kuret je izginila tudi oškodovankina zlata ogrlica, darilo njene matere ter nekateri dokumenti.
Izvršitelj Kuret ni želel pojasniti, katerega upnika je pri tej prisilni deložaciji sploh zastopal, kakšne kontakte je predhodno imel z njim, kje se ta upnik nahaja, v kakšnem zdravstvenem stanju je in podobno. Zato so ga oškodovanci zaprosili, da jim ta pojasnila čimprej posreduje. To je še toliko pomembnejše, ker je po njegovem lastnem pisanju sicer še istega dne 28.10.2015 ob 12.45 celo predal ključe glavnih vhodnih vrat in njihovega stanovanja U.R., čeprav jim še pol ure pred tem o teh dejstvih ni znal (želel?!) ničesar povedati. V zvezi s tem so ga zaprosili tudi za posredovanje vseh podrobnejših informacij o njegovih preteklih in sedanjih stikih z U.R., na kateri lokaciji mu je predal ključe, od kdaj se z njim pozna, v kakšnih okoliščinah in zakaj bi mu naj dal to pooblastilo. Vendar teh odgovorov oškodovanci niso nikdar dobili.
Nadalje je navedel, da je upniku takoj vrnil 1.184,67 EUR. Zopet ni jasno kateremu upniku, zato so ga oškodovanci zaprosili tudi za tovrstno dokumentacijo, oziroma ustrezna dokazila, čemur se je ravno tako izognil. V zapisnikih so se nadalje omenjali povsem drugi naslovi direktorja U.R., ki se je očitno predstavljal kot »upnik« in to z različnimi, nekomptabilnimi številkami svojih tekočih računov. Tovrstne nenavadne aktivnosti je skušal Kuret takrat pojasniti z nekakšnim pooblastilom, ki pa ga seveda ni priložil, oškodovanci ga niso nikdar videli, niti se ne nahaja v sodnem spisu.
