Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,27-38): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«
Ob branju tega odlomka – ki mu nato sledita dva velika čudeža, ozdravljenje stotnikovega služabnika ter obuditev mladeniča od mrtvih – se človek nehote vpraša, kaj pomeni živeti po krščansko. Je to res samo sprejeti Jezusovo žrtev in se dati krstiti? Ali pa je to upoštevanje zapovedi, da prideš v nebesa? Enoznačnega odgovora ni. V judovstvu je bilo merilo vstopa v božje kraljestvo izpolnjevanje zapovedi iz postave, ki jo je posredoval Mojzes. Vendar se je k osnovnemu dekalogu – desetim zapovedim – priključilo še veliko število “stranskih” zapovedi. In kdor bi zanemaril najmanjšo od njih, bi s tem prekršil vse. In ker na tem svetu ni človeka, ki bi ves čas spoštoval in izpolnjeval prav vse zapovedi, je jasno, da se nihče ne more sam rešiti. Prav vsi smo že po naravi praktično že obsojeni na peklensko dolino. Če ne bi nekdo drug plačal te kazni za nas. Namreč Jezus, ki je vse naše grehe od začetka do konca sveta nesel na križ.
Toda to ne pomeni, da Jezus ne prinese svoje “etike”. Ni samo ljudi ozdravljal in osvobajal – jih je tudi učil. Znova se je vračal h koreninam postave in odpihnil z nje prah, ki se je stoletja nabiral, odpravljal napačna razumevanja ter razne človeške dodatke, ki se niso ujemali z božjimi naročili. Celo Mojzes je namreč zaradi trdosrčnosti ljudi moral privoliti v kompromise, kot je denimo ločitev. Toda Jezus gre še bolj v korenine. Lahko bi torej dobesedno rekli, da je radikalec. Ker gre do korenin. To, kar beremo, je pravzaprav Lukova verzija izročila, ki se v Matejevem evangeliju pojavi v t. i. govoru na gori. Gre za tisti, bolj etično-doktrinalni del evangelija. Toda tu obstaja neka razlika v razmerju do pojmovanja religije: ravnanja, ki jih zahteva Jezus, so tu pravzaprav sad opravičenja in ne toliko pogoj. Mi si pogosto predstavljamo ta pravila v smislu religije: “Bodi priden, pa boš prišel v nebesa”. Jezusova logika pa je drugačna: kdor se zaveda, kaj mu je odpuščeno in česa je rešen, bo odslej ravnal drugače, bo sprejel njegovo učenje in ga ponotranjil.
Več TUKAJ.
