Piše: Gašper Blažič
Kot berem v spletnem slovarju, izraz »paša« prihaja iz sorodne perzijske besede, ki pomeni »kralj«.
V Otomanskem imperiju je ta naziv pripadal guvernerjem provinc in vojaškim poveljnikom, generalom torej. Provinca pa se je imenovala »pašaluk«. Sam ta čas sicer ne morem priti do dna uganki, ali »ljubljanski pašaluk« pomeni samo območje mestne občine Ljubljana ali pa obsega kar celotno Slovenijo glede na to, da je Zoran Janković tudi dejansko šef vlade, ki jo ta čas imamo.
Bi rekel, da velja druga teza. Posebej glede na Zoranovo apologetiko v odnosu do srbskega »kralja Aleksandra«, pardon, sultana Ace. Princ iz Saraorcev pri Smederevu je tako celo govoril o tem, da je nekdo izkoristil petnajst smrtnih žrtev nesreče v Novem Sadu za politično agendo. Po Zoranovo torej nekdo izrablja narodovo nesrečo za politične cilje – tega se je Zoran verjetno naučil od svojega mentorja Milana. Ker on, Zoran, je še vedno za pozitivno Slovenijo (brez covida sicer) in za pozitivno Srbijo. Brez nerganja in protestov. Razen če na oblast priplezajo napačni, neposvečeni.
Sicer pa v ljubljanskem pozitivnem pašaluku načeloma velja premirje med Pašo in janičarji (levi nevladniki). Celo v primeru, ko slednji nergajo zaradi podpore Sultanu ali ko Paša pošlje svoje gorile na uporne janičarje v Rogu (pa ne kočevskem!). Paša namreč ve, da so janičarji zvesti podporniki Robijevega izvršnega sveta in da si zaslužijo plačilo za svoj aktivizem.
Toda ko gre za interese Sultana, je treba pač narediti rez. Sultan je sultan, niti mezinca mu ne smeš pokazati, kaj šele iztegnjeni sredinec, pa tudi če bo zaradi tega ljubezni med janičarji in Pašo nekaj manj. Važno je, da pašaluk ostane pozitiven. In hkrati neokužen.
