Piše: Alenka Puhar
Nisem bila učenka, ne dijakinja, ne študentka in ne inštruiranka gospe Rejčeve. Vseeno priznam, da se počutim kot pred šolsko tablo, malo treme imam, ker vsi vemo, tudi tisti, ki komaj kaj vejo – profesorica Rejčeva, po domače Srebotka, je bila stroga profesorica. Huda gospa. Bolj pametno je bilo ne priti si navzkriž z njo. No, midve sva sem in tja skupaj nastopili tako rekoč pred tablo in zgodilo se je, da mi je segla v besedo z očitkom: »To ni nič važno.« Ali pa opomnila že po koncu: »O tem ne bi bilo treba govoriti …« Od tod moja trema. Ali bi bilo dobro misliti na to, da bo odobravala vsak stavek? Ali pa vključiti še kaj takega, kar sploh ni važno? In kaj je to?
Leta so važna in ni jih skrivala, tako da lahko zdaj mirno oznanim podatek, da je živela zelo dolgo in se močno približala 99. rojstnemu dnevu. Seveda je občasno potarnala zaradi nadlog, ki jih prinesejo starost, razne bolezni in pešanje vsega po vrsti. Ampak dolgo je bila v izvrstni formi. Blizu devetdesetih je še bodro stopila na kavč in navila veliko stensko uro, ki je prelepo bila, rabila pa redno oskrbo. To verjetno ni pomembno. Gotovo pa je vredno akcenta, tako rekoč ostrivca, da je pri sedemdesetih objavila svojo prvo knjigo o tigrovcih (Pričevanja o Tigru). Pri osemdesetih pa tudi tretjo, Partijo in tigrovce. Vmes sta bili še knjigi o Albertu Rejcu in Justu Godniču. S temi deli je bilo osvetljeno popolnoma novo poglavje v naši težavni polpretekli zgodovini. Vse ta dela so bila poglavitni razlog za najino druženje.
Naj pojasnim, kako je prišlo do najinih skupnih nastopov. Osebno sem jo spoznala šele kot staro gospo, verjetno leta 2004, ko sem objavila Skriti spomin Angele Vode. Ko je postalo jasno, da je gospa Rejčeva navila to tigrovsko uro, ki redno bije in nas opominja na zamolčano, zlagano, ponarejeno in zgoljufano …, so jo začeli vabiti na pogovorne nastope. In me je prosila za pomoč, češ da ji peša spomin; ne gre več samo za to, da ji uide to ali ono ime, predvsem jo kar zanese v eno smer, s te stranpoti pa ne zna več nazaj: »A bi vi poskrbeli, da me ne bo preveč zaneslo …?« Seveda, z veseljem …
Dobro, začne se z uvodom. Da bi jo predstavila, sem najprej povedala kaj o profesorici jezikoslovki. Z izrazitim posluhom za fonetiko. Ukvarjala se je z vprašanji, koliko vokalov ima pravzaprav slovenski jezik – kaj je tisto na začetku vprašanja?! –, pa kakšna je zveza med dolžino vokala in akcentom, kako se to in ono v slovenščini razločuje od angleščine … S posebnim aparatom, sonografom, ki je zaznaval milisekunde, je merila pripovedi treh govorcev iz različnih slovenskih pokrajin, a kultivirane govorice … Ta njena visoka natančnost mi je napeljala misli na njen vrt, ki je bil zgledno urejen. Velik, vse mogoče je bilo na njem, a vsaka greda, vsaka potka je bila dobesedno zmanikirana. No, to menda ni važno. Gotovo pa je važno, da je šla delat doktorat v Celovec, ker na ljubljanski univerzi za njene interese ni bilo pravega posluha.
Z usodo Tigra se je začela ukvarjati, ko je ovdovela, leta 1976. Seveda je od moža Alberta Rejca, ki je bil »duša Tigra«, že prej slišala vse mogoče. Po njegovi smrti pa je z mislijo, da ji bo to ublažilo žalovanje, začela obiskovati moževe znance in sodelavce, jih poslušala in beležila, ko so obujali spomine. A to se je hitro oblikovalo v močno raziskovalno ambicijo, ki jo je potegnila vase. Niso ji bile dovolj samo običajne spominske pripovedi, hotela je tem tigrovcem pogledati v dušo in z nekaterimi njihovimi rokopisi je šla celo k dr. Trstenjaku, da ji je naredil grafološko analizo. Nato se je odpravila tudi v arhive in vrsto let prečesavala stare dokumente. Predstavljam si, da ni bila prav lahka stranka, saj je zaznala, če so ji kaj skrivali in če je bilo kje kaj odstriženo, počrnjeno, popravljeno v diametralno nasprotje. Na srečo je pri Slovenski matici dobila zaslombo in spodbude za to delo. V Društvu TIGR, ki je bilo obnovljeno za to, da bi gojilo rodoljubno tradicijo originalnega, predvojnega Tigra, pa so ji večkrat vzeli besedo in ji dali vedeti, da ni dobrodošla.
Vse to sem, v različno bogatih variacijah, poslušala, ko sem posedala pri njej. Na vrtu ali v lepi stari sobi, zmeraj ob čaju in kakem pecivu, ki je prišlo na mizo izpod njenih rok in po možnosti iz njenih malin ali jabolk. Seveda sva klepetali o vsem mogočem. V spominu je obdržala veliko svojih učencev, predvsem zelo dobre in zelo slabe. Zanimalo jo je, kaj se dogaja, kaj izhaja. Predvsem pa sem le postala njena učenka, saj sem od nje dobila brezplačen večletni tečaj iz primorske zgodovine in Tigra. Ni bil sestavljen samo iz njenih pripovedi in poročil, pač pa tudi iz debat o tem, kaj vse je kdo napisal o njenih dognanjih in še posebno proti njej. Tega ni bilo prav malo. Odpravljali so jo s sarkastičnimi opombami in ji celo grozili s sodiščem. In zdaj zavzdihnem, ker ne vem, ali je to važno, in priznam, da imam slabo vest, ker sem premalo storila za to, kar je pričakovala od mene. Naj počiva v miru!
Vir: Slovenska matica
