Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Propadanje racionalistične, industrijske civilizacije oz. zaton moderne dobe. O tem sem že nekaj pisal, zato tu le nekaj osnovnih dejstev (osebni pogled!) o vzrokih za ta propad.
Propad? Odrekli smo se mitu (neomejenega) napredka, toda še vedno se nismo pripravljeni soočiti z dejstvom, da je do zdaj še vsaka civilizacija propadla. Vzroki propada? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo oceniti glavne značilnosti znanj, na katerih neka civilizacija funkcionira. Alfe in omega te civilizacije sta postali znanost in tehnika, in ona je postavila demokracijo kot politični sistem. Vendar, ta sistem predpostavlja nekaj, česar sam ni sposoben zagotoviti – etiko. Religijska podlaga te civilizacije je bilo dolga stoletja krščanstvo, a moderna je z nekimi znanji in idejami ter načinom življenja (racionalizem, materializem, modernizem) povzročila zaton ter vere. Če je nastopil konec krščanske civilizacije, seveda s tem ni nujno konec te civilizacije (Zahoda) kot takšne. Kako naj »civilizacijo« pojmujemo? Kot uspešno zadovoljevanje telesnih potreb, rast blaginje, večanje udobnosti? Večina jo danes res tako pojmuje, ker našo dobo označuje tudi materializem.
Vendar, materializem ni prava pot, materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja – to stališče zagovarjam. Posledice takšnega življenja so namreč nered, duhovni propad, nemoralnost, kar, vsaj dolgoročno gledano, za sabo potegne tudi ekonomsko propadanje in revščino, zaradi pojava masovnega ateizma, do katerega je prišlo v tej kulturi (zaradi prej omenjenega), pa imamo danes to stanje (materializem, kaos, tudi revščino).
Velik problem civilizacije so v zadnjih desetletjih postale njene politične elite. Politika: urejanje skupnih zadev, le-te naj bi se seveda urejale v čim večji blagor vseh, politika naj bi bila zato delo za skupno dobro. Vendar, politika je postala predvsem boj za Oblast, kar je sicer vedno bila, če naj bi urejali skupne zadeve, se moramo dokopati do vzvodov oblasti. Ni pa težko prepoznati namenov in načina delovanja današnjih političnih elit: da jim gre navadno bolj za lastno kot za skupno dobro. Pred človekom na oblasti se namreč odpirajo široke možnosti, kar se tiče časti in grabljenja bogastva, oblast postane Oblast (malik, zlato tele), namesto uporabe pride do zlo-rabe oblasti. Oblast (zaradi svoje odgovornosti glede skupnih zadev) bi morala biti zavezana najvišjim etičnim standardom, toda zaradi prej omenjenega je v tej kulturi prišlo do hude degradacije moralno-etičnih vrednot.
Gre pa še za en velik problem. Moderna (informacijska) tehnika se je začela (masovno!) uporabljati tudi v sistemu demokracije – za politično propagando. V tem sistemu je boj za oblast boj za glasove volivcev, le-te pa je mogoče medijsko manipulirati. Problem je, da je ta »material« mogoče, spet z informacijsko tehniko, tako »preparirati«, da postane še bolj vodljiv. Zato se danes vrši stalen pritisk od digitalne tehnike, napadeni so možgani, duševnost, duše ljudi, pri tem so glavne tarče in največje žrtve mladi, jasno, zakaj: ker so še v razvojnih fazah, ker se vanje vse najmočneje vtisne. V tej luči vidim tudi vlogo poplave pornografije na internetu. Cilj tega je povzročati duhovno in mentalno degradacijo, begati ljudi, širiti nered v družbi in še dodatni in dokončni odpad od krščanstva. Posledica vsega skupaj je, da realna politična moč danes ni v rokah izvoljenih struktur, volitve so bolj predstava za javnost, to moč imajo razne »globoke države«, globalisti…, nasploh lastniki in častilci Denarja. Mediji zahtevajo veliko denarja. Tudi naša tranzicijska levica se dobro zaveda ključne vloge medijev v boju za sveto Oblast, nekaj opozicijskih medijev ji je trn v peti, radi bi jih ukinili, finančno onemogočili.
Pozitivni učinki
Vsaka slaba stvar na tem svetu potegne za sabo tudi kaj dobrega. Številne negativnosti in ta propad vidim tudi kot posledico enostranskega razvoja civilizacije v zadnjih stoletjih, razvoj je šel predvsem v smeri napredka znanosti in tehnike. Naloga, ki nas čaka v »novi dobi«, je preseganje te enostranosti. Človek, ki je zaradi tega streniran predvsem kot človek Orodja, bi se moral opremiti tudi z znanjem za spoznavanje dogajanja sveta. Sodobni človek namreč živi v neki zmoti, da je namreč z Razumom in njegovimi dosežki mogoče spoznati resnico o dogodkih sveta.
Zaradi nekega razvoja našo dobo označujeta tudi racionalizem in materializem, zaradi tega pripadniki te civilizacije na to svojo »civilizacijo« gledajo skozi to prizmo, in so tudi postali zelo pozunanjeni, že prav do absurda obrnjeni v zunanji materialni svet. Zaradi tega niso sposobni opaziti njenega notranjega propada, in se ne zavedajo, da ta propad povzroča tudi materialno propadanje. Da, to, kar je dala moderna (neka znanja in način življenja) deluje škodljivo na duše, moderna tehnika v sistemu demokracije pa se namerno in zavestno, v namene boja za Oblast zlorablja tako, da uničuje duše in poskuša zbegati ljudi.
Na Zemlji kot posledica tega razvoja in »napredka« vlada stanje divjine in puščave. Divjina: kaos. Puščava: v notranjosti ljudi, se pravi v dušah. Izguba vseh duhovnih vrednot. Obkroženi smo z množico enostransko izobraženih ljudi zgolj materialnih vrednot.
Kakšne dobre posledice ima lahko takšno stanje na svetu?
Takšno stanje lahko vzbudi iskanje nove poti do resnice – o ljudeh, o konkretnih dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi in generira (stvari, predmeti, osebe…). Živeti in delovati moramo namreč v svetu, kjer se nam ta resnica mnogokrat (tudi namerno in zavestno!) skriva in izmika, kjer mnogi igrajo in nosijo maske, kjer se misli eno, govori drugo, dela nekaj tretjega, kjer živi mnogo besnih volkov, skritih pod ovčjimi kožuhi, v svetu, kjer izvirajo reke pokvarjenosti, ki je zaradi te pokvarjenosti poln Kajnov, kjer je gniloba kot usedlina v srcih ljudi. Svet, ki je postal gospostvo satana, ki uporablja ljudi kot svoje orožje, svet, kjer se skuša vzpostaviti totalen nadzor nad ljudmi in kjer se zato masovno uporablja digitalna tehnika.
Če naj bi sploh začeli iskati pot do te resnice, moramo najprej priti do jasnega spoznanja o naravi dogajanja sveta: da je ta narava takšna, da »meso in kri« (razum, dosežki razuma, telesna čutila…) ne moreta spoznati resnice o tem. Nasploh so problemi v sodobnem svetu postali tako zapleteni, da je »razsvetljenski« način (pot razmišljanja, filozofije9 postal zastarel. Kako npr. s temi načini priti do resnice o tem, kaj se dogaja v duši in v glavi konkretnega človeka?
Toda, ali sploh obstaja pot do te resnice??
Osebno jo vidim, vendar pa samo eno: pot (nočnih) videnj – ker konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi, lahko vidimo edino v njih in skoznje! To sicer ni nekaj mojega in nekaj novega na tem svetu, gre za stare resnice, če se spomnimo samo na kabalo in njen astralni svet, pa tudi na odlomke iz Stare zaveze. Tu pa bi rad navedel nekaj resnic o tem iz knjig RŽVB, ena temeljnih je, da »videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom«. Duh: Duh je tisti, ki prežema (napolnjuje) ves svet, ki VSE vidi, sliši, začuti in ki zato EDINI lahko pozna vse dogajanje sveta. Ta stavek pove še, da resnico o dogajanju tudi razodeva – skozi jezik videnj (tega visokega simboličnega jezika se je treba učiti vse življenje!), in še, da se videnje ustvari ob Njegovem srečanju z dušo človeka. Tu smo torej pri nad-filozofskem (zato celovitem!) spoznanju, ki ni delo telesa (telesnih čutil in možganov), pri poti do resnice, ki jo omogoča duša. Kraljevska pot do videnj pa je noč, so sanje: »Ponoči pridem k tebi, dvignem te k Sebi in ti dam videnje«. Ta stavek pove, da je videnjsko stanje tudi stanje večje bližine Boga. Obenem pa tudi, da videnja niso nekaj redkega in izjemnega, saj je znano, da ni spanja brez sanj (le da si jih večinoma ne zapomnimo). To potrdi naslednji stavek: »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so Moja današnja znamenja«. Torej, (nočna) videnja moramo imeti za božja znamenja! Bog jih daje, ker je Navzoč: »Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«. Tu Jezus pove, zakaj jih daje: da bi se v življenju ravnali po njih, da bi resnico o konkretnih dogodkih (osebah itd.) uporabili – za odločanje, usmerjanje v življenju.
Duh prinaša Besedo (ki je Resnica), prihaja od zgoraj in v notranjost. Tu gre za absolutno zgoraj in absolutno znotraj. Ker je Duh nekaj absolutno višjega, živeti v videnjskem svetu pomeni živeti v tem višjem, a mislim, da je sestopanje v to absolutno višje tisto bistveno za novo dobo, ki prihaja. Videnja so nekaj, kar prihaja od Duha, a naša doba – doba kuge racionalizma, je zato do tega ravnodušna, in zaradi racionalizma se danes to zavrača tudi v Cerkvi. A Jezus v knjigi RŽVB napove spremembo glede tega: »Prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično. Ko se bo uresničilo vsako videnje. V moji Cerkvi ne bo praznih videnj in lažnih prerokb«. Prerokb: ta beseda pove, da so videnja mnogokrat preroška (napovedujejo prihodnost). »Moja priča je Duh preroštva«.
Vse to pa zato zahteva radikalne obrate v človeku: od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. In premagovanje racionalizma in materializma. Moderna je s svojimi negativnimi učinki ta prehod vzpodbudila, obenem pa je na to pot postavila tudi številne ovire. Hoja po tej poti zahteva od človeka, da vsak dan znova plava proti toku sveta.
