Piše: Peter Truden
Ko se je v nekaterih medijih pred kratkih začelo pojavljati ime Kostak, so se mnogi v Posavju spraševali, zakaj neki delajo mediji zgodbo iz tega, da je neko podjetje na desetletja zapuščeni deponiji naletelo na zakopane smeti? To je namreč nekaj takega, kot bi gradbinci na območju starih naselij našli njegove ostanke. Nič nepredvidljivega ali nezakonitega torej.
Tako bi tudi lahko povzeli bistvo očitkov, ki se nad Kostak zgrinjajo iz enega vira, medija, ki sodi v krog Odlazkovih novinarskih orožij.
Za kaj gre?
Krško komunalno podjetje Kostak je v zadnjih letih postalo vodilno komunalno podjetje v Sloveniji. Z očitno dobrimi prijemi je uspelo postaviti sistem, ki je danes, po mnenju poznavalcev, ena ključnih formul slovenske rešitve na področju odpadkov. Slovenija namreč ni vzpostavila sistema, ki bi zmogel pridelane odpadke trajno uničiti, tako kot to počnejo v mnogih razvitejših državah. Vemo, Dunaj se že desetletja ogreva s pomočjo sežigalnice, v kateri kurijo odpadke od vsepovsod. Slovenija taki rešitvi ni naklonjena. Torej nam ostane odvoz in izvoz ostankov v druge države. To davkoplačevalci plačamo dvakrat: enkrat, ko plačujemo predelavo odpadkov in drugič, ko moramo plačati prevoz v druge države in sežig v za to namenjenih sežigalnicah.
V Kostaku so s povečanjem svojih kapacitet izdatno pospešili predelavo odpadkov iz večjega dela Slovenije, s tem pa preprečili kopičenje smeti v največjih mestih. In seveda povečali svojo moč na trgu komunalnih storitev. Tega pa dolenjski smetarski tajkun Martin Odlazek že dalj časa ne gleda mirno. V dobro obveščenih krogih blizu njega vedo povedati, da je Kostak postal njegova tarča že pred leti in da se je poskusa prevzema podjetja najprej lotil tako, kot se loti vsakega. Z mehkimi pritiski v zidanicah in restavracijah. Ker pa ti prijemi niso rodili sadov, se je zdaj poslužil težje artilerije. Medijskega napada in pritiska na preiskovalne organe.
Glavni igralec v tej fazi je spletni portal z najbolj zavajajočim imenom na slovenski sceni. Necenzurirano je za potrebe svojega lastnika skonstruiralo zgodbo o domnevnem zakopavanju odpadkov na vodovarstvenem območju. Njihove navedbe, ki so usmerjene v posredni pritisk na okoljsko inšpekcijo in policijo, so podkrepili z fotografijami, ki ne povedo ničesar, razen tega, da so na deponiji smeti tudi – smeti.
Posavci, s katerimi smo govorili, so nam povedali podobno zgodbo. Kostak da gre Odlazku v nos. Če ga ne bo mogel dobiti drugače, bo poskušal medijsko uničiti Kostakovega prvega moža, Miljenka Muho in doseči njegov padec.
In še: da delajo Odlazkovi odvisni novinarji zgodbo, ki je skoraj smečna. Deponija, kjer je Kostak postavil center za ravnanje z odpadki, je bila skoraj pol stoletja nelegalno in divje odlagališče odpadkov. Da so ti ležali povsod, je znano iz posnetkov, ki jih gotovo imata tudi Primož Cirman in Tomaž Modic, le objaviti jih nočeta. Objavljata pa fotografije iz časa čiščenja teh parcel, ko so Kostakovi bagerji smeti izkopavali in prestavjali, da bi lahko pripravili zemljišče za gradnjo novega objekta.
Vodovarstveno to območje nikoli ni bilo, še pravijo domačini. Če bi bilo, ne bi bilo odlagališča odpadkov iz krške nuklearke, ki je v neposredni bližini Kostakovega centra.
Zato je govorjenje o okoljski nevarnosti iz trte izvito. Domačini v Spodnjem Starem Gradu, naselju, ki ježi kake tri kilometre od Kostakovega centra, zdaj živijo bolje. Ni več nenehnega smradu in odpadkov, ki jih je veter raznašal tudi znotraj naselja. Kostak je menda poslušal njihove predloge. Muha, Kostakov prvi mož, je menda na vsak klic krajanov priletel na sestanek in odpravil, kar jih je motilo. Tako glas ljudstva.
Vse to so dejstva, ki pa cenzuriranih novinarjev ne zanimajo. Vse, kar jih zdaj zanima, je poslovni cilj njihovega lastnika. Na nesrečo Krčanov, ki se bojijo tudi za usodo delovnih mest v Kostaku, je moč Odlazkove medijske mašinerije lahko uničevalna. Zdaj bo zanimivo spremljati, kako močno se bodo uvili hrbti preiskovalcev na NPU, kamor je po intervenciji vodstva policije romala anonimna prijava zaradi domnevnega zakopavanja smeti na že obstoječi deponiji in kako nizko se utegnejo spustiti okoljski inšpektorji. Oboji so namreč kar poskočili, ko so se začeli pritiski cenzuriranega medija.
Povsem umestna je naša pripomba, da bi bilo za varnost državljanov v Posavju dobro, če bi bila država tako odzivna ob migrantih, ki vsakodnevno množično prečkajo slovensko mejo, medtem, ko varnostni organi gledajo mimo. A to ni del politične agende slovenskih svobodnjakov. Njihova agenda je podrejanje vsega, kar prinaša korist njihovim elitam.
To je žalostna realnost osvobojene Slovenije.
