Piše: Edvard Kadič
Ko pomislimo na nasilnike, si običajno predstavljamo kakšnega zoprnega mulca, ki v šoli ustrahuje šibkejše in jim jemlje malico. A tak tip nasilja ni omejen na šolske hodnike. Pogosto se preseli na ulice in celo v politične kroge. Takšni nasilniki izkoriščajo svojo moč za lastne interese in hitro pobegnejo, ko se soočijo z resnim odporom. Žal se zdi, da ta opis zadnje čase vse bolj ustreza tudi zdajšnji slovenski vladi.
Namesto da bi oblast izboljšala kakovost življenja svojih državljanov, jih pogosto obravnava kot ovire, ki jih je treba preglasiti, utišati ali diskreditirati. Primer za primerom kaže, kako vlada v ključnih trenutkih odpove. Od pretepa policistov v Kočevju do protestov v Celju in dogajanja v ljubljanskem BTC. Rezultat? Naraščajoč občutek, da država ni sposobna zavarovati ljudi, niti ne zna prevzeti odgovornosti za svoje napake.
Pretepeni policisti v Kočevju so posledica dogodka, ki bi moral biti alarm za celoten varnostni aparat. Žal je v Sloveniji izzvenel kot še ena novica za hitro pozabo. Državljani romskega rodu so pretepli policiste. Pretepli so predstavnike avtoritete, ki simbolizirajo red in zakon. V državi, kjer bi vlada delovala odgovorno, bi bil odziv takojšen, neizprosen in ustrezno sorazmeren. Namesto tega smo poslušali notranjega ministra Poklukarja, kako menca pred kamerami in zagotavlja, da je »vse pod nadzorom«. Je to res? Incident je ekspresno hitro poniknil pod preprogo, kot da se ni zgodil.
Kaj sporoča takšno ravnanje? Da je v Sloveniji dovoljeno napasti policista in se izogniti posledicam? Takšno sporočilo ne ogroža le ugleda policije, temveč spodkopava temelje pravne države.
Drugi primer nesposobnosti oblasti smo videli na protestu v Celju. Pred sodiščem, kjer sodijo Janezu Janši in soobtoženim v primeru Trenta, se je na protestu proti »krivosodju« zbralo okoli 2.000 ljudi. Protest je bil miren – zastave, vzkliki in govori –, dokler se med množico ni pojavil civilist s pištolo na boku. Ta »šerif« je med drugim sodeloval pri odstranitvi protestnika. Šele kasneje smo izvedeli, da gre za policista. Kako pa naj bi vedeli, da ni samo še en »pištoljero« z ulice, ki bi rad delil pravico, če nima nobenih oznak ali izkaznice okoli vratu? Kaj pa, če bi kdo iz množice zgrabil njegovo orožje? Bi minister spet ponavljal fraze, da je »policija obvladovala situacijo«?
Takšna provokacija je bila nepotrebna in nevarna, a je učinkovito preusmerila pozornost z bistva protesta na incident. Namesto da bi razpravljali o »krivosodju«, je v ospredje stopila slaba presoja varnostnih organov.
Prav poseben absurd pa se je zgodil v ljubljanskem BTC, kjer je albanska skupnost slavila svoj praznik. Med slavjem so nekateri streljali v zrak, kar je povzročilo paniko med ljudmi. Namesto hitrega in odločnega odziva smo slišali pomirjujoče izjave, da gre za »strašilne pištole«. Res? Si predstavljate starše z otroki, kako razmišljajo o vrsti orožja, medtem ko poka okoli njih in ljudje mahajo s pištolami?
Še bolj bizarno je, da policija ni razgnala neprijavljenega shoda. To ni le vprašanje preventive, ampak jasen signal, da se zakon lahko upogne, če gre za »pravom skupino ljudi. Takšna ignoranca zmanjšuje zaupanje državljanov v oblast in varnostne strukture.
Vse to kaže na globlji problem. Gre za vlado, ki ni le nesposobna, ampak tudi brez vizije in odgovornosti. Gre za nevarne ljudi, ki se ne zavedajo, da ne znajo, v rokah pa imajo celotno državo z represivnim aparatom vred. Dejstvo je, da zdajšnja oblast ne zna upravljati kriznih situacij in raje preusmerja pozornost od svojih napak. To pa je nevarno, zelo nevarno. Ko državljani izgubijo zaupanje v institucije, se sorazmerno z višino nezaupanja poveča tudi tveganje za samovoljo in kaos.
Notranji minister, ki ljudem svetuje, naj se zaklepajo pred migranti, namesto da bi okrepil varnostni sistem, je jasen simbol te nesposobnosti, kar je treba povedati na glas, zelo direktno. To ni oblast, ki bi si zaslužila zaupanje ljudi. To je oblast, ki jo je treba zamenjati, preden povzroči še več škode.
Prvi korak je zato prepoznati, da težava ni le v posameznih incidentih, ampak v celotnem sistemu, ki tolerira nasilje in pomanjkanje odgovornosti. Državljani moramo jasno izraziti, da ne bomo več dopuščali ignorance in manipulacije. Potrebujemo vlado, ki bo delovala v interesu ljudi, ne pa sebi v korist.
Za to je potrebna aktivacija volilnega telesa. Apatija in pasivnost sta največja zaveznika slabih oblasti. Če želimo spremembo, se moramo organizirati, zahtevati odgovornost in na volitvah izbrati ljudi, ki bodo postavili varnost, zakonitost in dobro državljanov na prvo mesto.
Nasilje, pa naj bo fizično ali politično, uspeva, dokler ga toleriramo. Čas je, da pokažemo, kdo ima v resnici moč – državljani. Oblast, ki se ne zna spopasti z izzivi in varovati svojih ljudi, ni vredna našega zaupanja. Čas je za spremembe.
