Piše: Gašper Blažič
Velikan grške antične filozofske misli Aristotel, ki ga uvrščamo tudi med miselne očete sedanje evropske civilizacije, je najbolj znan prav po svojem poudarjanju zlate sredine. Zanj so bile namreč kreposti srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. To seveda ne pomeni, da je Aristotel podpiral gnilo kompromisarstvo, je pa zagotovo že vnaprej razgalil mnoge kasnejše skrajne ideologije. Pa tudi mnoge logične napake, ki jim ljudje v vsakdanjem življenju zelo radi podlegamo. Ena od njih je t. i. lažna dilema.
Pred kratkim sem se udeležil nekega krščanskega srečanja, kjer sem po dolgih letih srečal znanca, ki se sicer zelo zanima za politiko. Ne samo slovensko, ampak tudi mednarodno. Med drugim se zelo zavzema, da bi na prihajajočih volitvah v ZDA zmagal Donald Trump. Če zmaga Kamala Harris, je dejal, se bo vojna v Ukrajini nadaljevala. V primeru zmage Trumpa pa bodo zasedena območja v Ukrajini postala del Rusije. In bo končno napočil mir.
Precej naivno razmišljanje, ni kaj. Ne samo zato, ker si mnogi napačno predstavljajo Trumpovo politiko. V Trumpovem edinem predsedniškem mandatu (2016−2020) tako nismo doživeli, da bi Zahod pod njegovim vplivom priznal rusko aneksijo Krima (pa so mnogi pričakovali, da se bo ravno to zgodilo). Navsezadnje Ukrajini njene stare meje še vedno jamči mednarodni sporazum iz leta 1994, s katerim se je Ukrajina v zameno za nedotakljivost svojih meja popolnoma odrekla jedrskemu orožju (pa pustimo ob strani dejstvo, da tega sporazuma tudi na Zahodu tako kot v Moskvi ne omenja nihče več). Tako imenovani memorandum iz Budimpešte je bil podpisan 5. decembra 1994 − tako bo v kratkem od tega dogodka minilo 30 let − na vrhu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Takrat so Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija in Rusija kot najmočnejše jedrske sile na svetu z odobravanjem pozdravile odločitev ukrajinske vlade, da bo s svojega ozemlja odstranila vse jedrsko orožje in podpisala sporazum o njegovi neuporabi. Sosednja Belorusija denimo se jedrskemu orožju ni odrekla, tamkajšnjo oblast je namreč nekaj mesecev prej prevzel sedanji avtokratski predsednik Aljaksandr Łukašenka, kot se izvirno v beloruščini imenuje omenjeni diktator. Rusija, ki jo je tedaj vodil »tranzicijski« predsednik Boris Jelcin, se je takrat bolj ukvarjala z lastnimi notranjimi težavami kot s svetovnimi problemi.
Današnja Rusija je povsem drugačna. Vladimir Putin ji avtoritarno vlada že 25 let, v vsem tem času pa je znal dobro vrteti okoli prsta domala vse zahodne politike (tudi slovenske). Napad na Ukrajino februarja 2022 je Zahod vsaj delno streznil, toda Putina še vedno podpirajo tisti, ki menijo, da je zahodna civilizacija že v svojih temeljih nekaj gnilega in zavrženega. Ker je Putin iz svoje države izgnal Sorosove nevladnike, mnogi sedaj mislijo, da je ruski avtokrat v resnici branilec evropskih vrednot in da bo razkosanje Ukrajine potešilo njegove domnevno legitimne apetite, da »varuje svoj narod«. In da mu bo to omogočil tudi Donald Trump.
No, Adolf Hitler je že leta 1938 dokazal nasprotno. S pomočjo münchenskega sporazuma je s privolitvijo zahodnih držav (!) okupiral in priključil del Češkoslovaške (Sudeti) z enako pretvezo kot pred leti Putin vzhodno Ukrajino. Sopodpisniki tega sporazuma, med njimi britanski premier Neville Chamberlain, so Adolfu verjeli, da so Sudeti zadnja nemška ozemeljska zahteva, in so podpis sporazuma pojmovali kot ceno za mir v Evropi. Cena te zmote je bila strahotna, leviatan* iz Braunaua ob Innu je s tem sporazumom dobil signal, da gre lahko še dlje. In je tudi šel. In tudi Putin bo ravnal enako, če bo Zahod dal zeleno luč njegovim apetitom. Kar Trump zelo dobro ve.
Podpora Putinu, ker slednjemu nasprotuje pretežni del levice na zahodu, je tako posledica zmotne dileme. To je nekako tako, kot če bi nekdo imel velike pomisleke, da bi spil kislino, zato bi raje posegel po lugu (jedki bazični snovi). In doživel podobno usodne posledice za svoje zdravje, kot če bi spil kislino. Tudi zato večinski del evropske desnice ravna v skladu z razumom, ko se postavlja v bran Ukrajini. To še ne pomeni avtomatskega pritrjevanja global(istič)ni levici.
No, morda bo pa streznitev za tiste, ki še vedno verjamejo v Putinove dobre namene, prišla s prihodom severnokorejske vojske v Ukrajino. Samo enkrat lahko ugibate, na kateri strani se bodo bojevali …
*Biblična morska pošast
