Ni skrivnost, da Marjan Šarec kot kandidat za mandatarja za sestavo vlade potrebuje najmanj 46 glasov in da bo zaradi nepredvidljive Levice odločal vsak glas. Kar pomeni, da bo potreboval tudi glasova obeh manjšinskih poslancev, vendar tudi to ne bo dovolj velika garancija za izvolitev.
Izračun namreč kaže, da ima trenutna Šarčeva koalicija, sestavljena iz LMŠ, SD, SMC, DeSUS in Stranke Alenke Bratušek skupaj 43 poslanskih glasov, seveda brez upoštevanja devetih poslancev Levice. Zato se že širijo ugibanja, ali se bo ponovil scenarij iz začetka leta 1997, ko je bil tedanji predsednik LDS Janez Drnovšek izvoljen za mandatarja tudi s pomočjo manjšinskih poslancev. In še nekoga – tedanjega poslanca SKD Cirila Pucka. Tedanje razmerje sil je bilo takšno: SLS, SDS in SKD so skupaj imele 45 poslancev, preostale stranke (LDS, ZLSD oz. SD, DeSUS, SNS) pa dva manj. Res pa je, da iz vrst pomladnih strank nobena ni osvojila relativne večine, pač pa je to uspelo LDS. Tedanji predsednik RS Milan Kučan ni pomišljal, komu podeliti mandat, očitno tudi Drnovšek ni kaj dosti pomišljal, ali sprejeti mandat za sestavo vlade ali ne. In je bil s pomočjo Puckovega glasu izvoljen. Ko pa sprva sestavil koalicijo iz LDS, ZLSD, DeSUS in SNS, je bilo glasov za novo vlado premalo – govori se, da je manjkal prav Drnovškov glas, kajti Drnovšek je v tistem kratkem času sedel v poslanskih klopeh. Kot je znano, se je SLS pod vodstvom tedanjega predsednika Marjana Podobnika pozneje »državotvorno« odločila za vstop v veliko koalicijo z LDS, kar se je izkazalo za dolgoročno zelo slabo naložbo.
In sedaj? Marjan Šarec se menda že pogovarja s poslancema italijanske in madžarske manjšine, vendar nočeta biti jeziček na tehtnici. Toda če predpostavljamo, da bosta sodelovala pri glasovanju, ima Šarec zagotovljenih 45 glasov (brez Levice, saj slednja noče dajati nobenih garancij, ne glede na izid referenduma). Če se ne bo mogel zanesti na Levico, bo torej ključen 46. glas, torej eden od poslancev iz preostalih treh strank: SDS, SNS in/ali NSi.
In kdo bi bil lahko najbolj verjeten novi »Pucko«? Naši viri pogosto omenjajo nekdanjo predsednico NSi Ljudmilo Novak, ki se v zadnjem času medijem sicer ni izjasnila glede glasovanja, lahko pa da bo to storila v kratkem. Je pa pred dobrim mesecem dni v slogu sedaj že legendarne Demosove poslanke in dandanes neokomunistične aktivistke Spomenke Hribar ponovno stresla svoj bes proti predsedniku zmagovalne SDS Janezu Janši. V svoji izjavi je dala jasno vedeti, da če bo Janša predlagan za mandatarja, njenega glasu ne bo dobil. »Janez Janša ne more biti mandatar, vse preveč je popuščanja pri politikih, če resno mislimo na ničelno toleranco proti korupciji,« je dejala medijem in Janšo s tem posredno obtožila, da je skorumpiran. Poleg tega je po njenem mnenju SDS stranka, ki uničuje svoje koalicijske partnerje.
A sedaj pozor – v nadaljevanju je Novakova izrazila prepričanje, da bi v primeru, če bo NSi dosegla bistvene cilje svojega programa, lahko delovala v korist države v koaliciji Marjana Šarca. Glede na to, da enobarvna desna koalicija ni možna, Ljudmila Novak sodelovanje v koaliciji Marjana Šarca vidi kot eno od možnih rešitev, čeprav bodo o tem odločali organi stranke.
»Če koalicija z Marjanom Šarcem prinaša dobrobit za ljudi in upošteva naše zahteve, ne vidim težave v sodelovanju,« je tedaj dejala Novakova. No, kot je znano, se je NSi res pogajala s Šarcem, vendar se je nato umaknila iz pogajanj. Vprašanje pa je, ali bi se to zgodilo, če bi NSi še vedno vodila Ljudmila Novak. Sedanji predsednik NSi Matej Tonin je očitno imel dovolj trdno hrbtenico, da se je umaknil, čeprav je verjetno doživljal tudi pritiske od znotraj (eden od ključnih zaveznikov tranzicijske levice znotraj NSi je predvsem Janez Pogorelec, medtem ko je zaradi umika stranke iz koalicijskih pogajanj izstopil zasavski »čudežni deček« Primož Štendler, ki ga naši viri povezujejo z Gregorjem Golobičem).
Glede na izražena stališča je scenarij, da bi Novakova postala novi Ciril Pucko, torej verjeten.
