Piše: dr. Matevž Tomšič
Lučke in vrste so v zadnjih dneh močno razburkale slovensko javnost. Če smo konkretni, utripajoče lučke na avtu ene od članic vlade in vrste čakajočih pred zdravstvenim domom v enem od manjših krajev. Oboje – vsako na svoj način – zelo dobro simbolizira značaj aktualne vladajoče garniture. Predvsem njeno nesposobnost in napuh.
Scena z lučkami je povezana s sedaj že odstopljeno ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh. Spomladi se ji je namreč na poti na dunajsko letališče tako zelo mudilo, da je njen avto vozil z utripajočimi lučmi, čeprav je uporaba tega v tujini eksplicitno prepovedana. To ni ušlo avstrijski policiji, ki je kršitelje oglobila. A bi stvar verjetno ostala skrita očem javnosti, če ne bi ministrica želela – prek slovenskega veleposlanika v Avstriji – doseči umik kazni. In ko je ministrica zaradi svoje nesposobnosti – to je najbolj jasno demonstrirala afera s štirinajst tisoč zastarelimi in preplačanimi računalniki, ki jih je nabavilo njeno ministrstvo – postala moteča za vladajoče, so zgodbo javno objavili, da bi jo »motivirali« k prostovoljnem umiku.
Vprašamo se lahko, zakaj ministrica, ki ne vodi enega od državotvornih resorjev (kot so zunanje in notranje zadeve ter obramba) sploh potrebuje avto z utripajočimi lučmi? V primeru nujnih službenih poti je praviloma zraven policijsko spremstvo, ki po potrebi tudi z »utripanjem« utira pot konvoju uradnih vozil. Mar gre za nekakšno neizživeto otroško fascinacijo nad vozili, ki spuščajo svetlobne in zvočne signale (prav zaradi tega otroci obožujejo policijska ali gasilska vozila)? A bolj verjetno je, da je na delu oblastniška oholost, ko si nekdo, ki pride na vodilni položaj v sferi političnega odločanja, začne umišljati, da mu je dovoljeno malodane vse. Omenjena ministrica ni prva, ki si je privoščila takšno eklatantno kršenje predpisov. Z modrimi lučmi sta se vozila nekdanji predsednik parlamenta Dejan Židan in nekdanji minister Marko Bandelli, nekdanji minister Patrick Vlačič pa se je vozil po odstavnem pasu avtoceste. Stojmenova Duh je bila prva, ki si je kaj takšnega privoščila v tujini. A na njeno žalost tam za tovrstno šopirjenje nimajo razumevanja.
Še bolj šokantni pa so bili prizori iz Slovenske Bistrice, kjer se je pred lokalnim zdravstvenim domom vila več sto metrov dolga vrsta, v kateri so ljudje čakali na vpis osebnega zdravnika. To je zelo spominjalo na čase nekdanjega komunističnega režima, ko je bilo pogosto treba stali v vrsti celo za nakup najosnovnejših življenjskih artiklov. Razlog za takšno bizarno dogajanje je v tem, da so zaradi odhoda nekaterih zdravnikov številni ostali brez svojega osebnega zdravnika. To je sicer v Sloveniji, kjer domnevno vsi prisegajo na kvalitetno javno zdravstvo, zelo razširjen pojav. Takšne vrste so dokaz, da sistem ne deluje, da so znotraj njega hude anomalije; da je morda celo pred kolapsom. In to kljub zatrjevanju Roberta Goloba, da je reševanje problemov v zdravstvu ena glavnih prioritet njegove vlade.
Premier Golob je za zaplete z dodeljevanjem osebnega zdravnika v Slovenski Bistrici okrivil vodstvo tamkajšnjega zdravstvenega doma in s tem posredno vodstvo občine (to imenuje direktorja te ustanove), ki je – čisto »po naključju« – iz njemu nasprotne politične opcije. To so očitna dvojna merila, saj v primeru zapletov z delovanjem zdravstvenega doma v Ljubljani, kateri županuje Golobov politični mentor Zoran Jankovič, lokalna oblast ni nosila odgovornosti (spomnimo se, nekdanji minister Danijel Bešič Loredan se je bil zaradi svojih kritičnih besed prisiljen Jankoviću javno opravičiti).
Predvsem pa gre za gromozansko sprenevedanje predsednika vlade. On in njegovi pajdaši so zaradi gonje, ki jo izvajajo proti zdravnikom, glavni krivci za pomanjkanje le-teh. Scene, kakšna je bila v Slovenski Bistrici, so samo logična posledica.
