Piše: Gašper Blažič
Dr. Anžeta Logarja osebno poznam. Zagotovo kakih petnajst let, če takole ocenim čez palec. Zanj pa sem slišal že zelo zgodaj, verjetno okoli leta 2000, ko se je začel pojavljati na dogodkih v okviru podmladka SDS. Res pa je, da sva se le redko srečevala. Najino zadnje osebno srečanje je bilo na sejmu Agra v Gornji Radgoni avgusta 2022. Pred desetletjem pa sva se srečala v središču Ljubljane na precej zanimivem dogodku, na katerega velja obuditi spomin.
Po vsej verjetnosti je šlo za zborovanje ob 25-letnici Majniške deklaracije 18. maja 2014. Takrat je bil med glavnimi akterji tega zborovanja tudi bivši direktor Sove dr. Damir Črnčec, predsednik društva Evropska Slovenija in sprva tudi gonilna sila Odbora 2014. S Prešernovega trga v Ljubljani je večkrat zadonel verz tedaj že pokojnega Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa« – ta znani pesnik je v zreli dobi svojega življenja tvorno sodeloval v Zavodu za oživitev civilne družbe. Na zborovanju praktično ni manjkal nihče od pomladnih politikov, prišli so tudi predstavniki Evropske ljudske stranke, med njimi tudi njen tedanji predsednik Joseph Daul. Prišel je tudi Mikuláš Dzurinda, sicer predsednik Centra za evropske študije Wilfried Martens. Bilo je kar nekaj zanimivih govornikov, poleg že omenjenega Črnčeca še dr. Ivan Štuhec, dr. Mitja Štular, Aleš Hojs, Aleš Primc, Lojze Peterle, dr. Milan Zver in Janez Janša.
Da ne bo dvoma, kakšen naboj je imelo zborovanje, naj omenim, da je bila takrat že znana “redna” razsodba v zadevi Patria, zaradi katere je Janša le malo po tem zborovanju odšel na Dob. Sledile so parlamentarne volitve z znanim razpletom. Teden dni po zborovanju, torej še pred parlamentarnimi volitvami, pa so bile volitve evropskih poslancev.
Logarja sem na tem zborovanju »ujel« nekje po koncu tega srečanja, ko se je množica že pomikala čez Tromostovje v smeri proti ljubljanski stolnici. Spregovorila sva nekaj besed in kolikor se spomnim, sva se oba malo pohecala na račun tedaj že nekdanje političarke Katarine Kresal. Verjetno zaradi najnovejših informacij o t. i. garažni aferi, v kateri nikoli nihče ni stopil pred sodišče in sprejel odgovornost. Anžeta sem imel vedno za džentelmena, ki so mu še najbolj »ležale« evropske zadeve, zato mi je bilo žal, ko je teden dni kasneje, ko so bile volitve v Evropski parlament, ostal brez izvolitve. Zaradi sistema spolnih kvot je bil namreč uvrščen na četrto mesto na listi SDS, s katere so bili izvoljeni prvi trije kandidati (Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin). Bil pa je nato že kmalu prvič izvoljen za poslanca DZ. Kakšnega posebnega mnenja o njegovi politični agendi si sicer nisem ustvaril, šele kasneje pa sem izvedel, da po družinskem poreklu izhaja iz »starorežimskega« miljeja. Seveda še zdaleč ni bil edini.
Ko je leta 2020 postal zunanji minister v tretji Janševi vladi, sem bil po svoje prijetno presenečen, saj sem po svoje pričakoval, da bo to funkcijo zasedel kateri od »starih borcev« (npr. da se bo na to funkcijo vrnil dr. Dimitrij Rupel). Vsaj na zunaj je bilo videti, da je eden najbolj sposobnih zunanjih ministrov doslej, čeprav se je izkazalo, da se kadrovska struktura veleposlaništev takrat ni kaj bistveno politično uravnotežila (kar se je poznalo tudi pri volitvah leta 2022). Je pa zunanjemu ministrstvo pod Logarjevim vodstvom denimo uspelo razkrinkati škandalozno početje Marte Kos na veleposlaništvu v Bernu. Marta Kos je nato odstopila, vendar je svoj odstop medijsko dobro »prodala«, češ da odhaja, ker kot veleposlanica ne more sobivati s tedanjo zunanjo politiko Slovenije. Medijsko gledano je Logar v tej zgodbi izpadel kot moralni poraženec. Ne glede na to, da je bila resnica povsem drugačna.
Podprl sem ga tudi na predsedniških volitvah pred dvema letoma. Tako v prvem kot drugem krogu. In ni mi žal. Kot desnosredinski kandidat je zagotovo presegel uspeh, ki ga je leta 2002 dosegla Barbara Brezigar v dvoboju z zmagovalnim dr. Janezom Drnovškom. Ne glede na to, da je izražal kar nekaj simpatij do »sredinskega« programa EU, kot je denimo t. i. zeleni prehod, bi bil kot predsednik republike večji garant za nek normalen razvoj kot denimo sedanja predsednica. Res pa je, da bi morda podobne korake, kot jih Logar nakazuje sedaj, morda storil že takrat in bi morda imel več uspeha. Vendar so to spet špekulacije.
Platforma sodelovanja v osnovi ni slaba stvar. Ne glede na to, da sem se v četrt stoletja, odkar aktivno spremljam politiko, že precej naposlušal floskul o »preseganju ideoloških delitev«. Kar nekaj poskusov tega smo že videli. Vendar se niso posrečili, ker je skoraj vedno prišlo do točke, preko katere tudi največji zagovorniki dialoga niso mogli. Dr. Gregor Virant je denimo leta 2013 tvegal prestop v levi tabor, kar se mu ni obrestovalo, saj je njegova Državljanska lista pristala na robu političnega prostora in se nato samoukinila. Podoben poskus s klasično liberalno skupino Prstan ni prišel niti do stranke, ideje raznih intelektualnih forumov, ki so navijali za ideološko mešano »veliko koalicijo«, pa so doživele usodo muhe enodnevnice, ki je imela slab dan. Nasploh pa ni učinkoval noben sredinski projekt, ki se je naslanjal na »antijanšizem«, hkrati pa ni bil »požegnan« od globoke države. Do velike koalicije med SMC in SDS je prišlo šele leta 2020, ko je bila SMC šibka in jo je zapustil »ustanovitelj« dr. Miro Cerar.
Navsezadnje je tudi SDS že pred tem ponujala sodelovanje, v času prve Janševe vlade denimo preko t. i. partnerstva za razvoj. Mnogi, ki so še ne tako daleč nazaj zagovarjali pomikanje v politično sredino, danes z veliko skepso opazujejo »sredinsko« politiko »golobnjaka«, ta pa ima tudi svoje posledice: da se ustvarja nova levica, ki se skuša odlepiti od dosedanjih tranzicijsko-plenilskih in »profit-partizanskih« modelov upravljanja družbe. Logar se tako približuje Borutu Pahorju in čisto mogoče je, da bi v svoj krog pritegnil tudi nekatere posameznike, ki se doslej niso mogli identificirati z nobeno od strank. Toda v politiki je tako, da ne moremo zgolj vztrajati na poziciji glajenja, trepljanja po ramah in mižanja na obe očesi, češ saj se oni na vladi vendarle trudijo. Potrebno je povedati resnico, če nočemo, da celoten parlament ne postane slaba kopija nekdanjega »pluralizma samoupravnih interesov«.
Velika škoda pa je, ker se je ob tem vendarle odločil za zanj najbolj udobno različico: po izstopu iz stranke bo sledil izstop iz poslanske skupine in nato »vedrenje« v vlogi nepovezanega poslanca, saj točno ve, da ga ustava pri tem ščiti – o čemer sem pisal pred kratkim, ko sem izpostavil anomalijo v ustavi. Slednja namreč omogoča tudi najbolj bizarne primere. Če bi, teoretično in hipotetično gledano, vsi poslanci NSi prestopili v Levico, bi namreč ustava predvsem ščitila njihovo odločitev – še naprej bi bili izvoljeni poslanci, ne glede na to, kako »nategnjeni« bi se počutili tisti, ki so jih podprli na volitvah. Morda ima Logar srečo, ker njegov izstop ne bo bistveno spremenil sedanjih političnih razmerij v parlamentu, zato se nihče ne bo počutil opeharjenega – razen če bo potegnil potezo v korist sedanje vlade. Kar bi bilo zanj v političnem smislu samomorilsko. Če pa bo Logarju ne glede na vse uspelo angažirati družbene resurse za slovensko pot v normalnost, potem se bo morda njegova pot pokazala za dolgoročno koristno. V nasprotnem primeru bi takšno angažiranje imelo zanj in za njegovo politično kariero tudi tragične posledice. Vendar, priložnost sedaj ima. A sedaj smo res v obdobju, ko »ni več časa« in bo potrebno ukrepanje. Bo zmogel iti preko meja džentelmenizma?
