Piše: Franc Bešter
Nadaljevanje prejšnjega članka. Če naj bi uvajali neko naprednejšo obliko civilizacije, presegali razsvetljensko paradigmo, s tem gradili dobo, zrelejšo od moderne, kateri se čas izteka, se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi to počeli, skratka, nekaj moramo imeti v rokah.
V teh člankih skušam prispevati nekaj idej. Osebno se mi pri tem zdi nekaj najpomembnejšega preseganje (premagovanje) razsvetljenskega racionalizma. Ker je le-ta postal kuga naše dobe, ker nas je zapeljal v dve veliki zmoti: da Razum lahko spozna resnico, npr. o dogajanju sveta, iz katere potem sledi druga zmota, da se je namreč s pametjo in njenimi dosežki mogoče pravilno odločati. Znanja za to namreč ni mogoče najti znotraj racionalistične spoznavne strukture, v kar danes večina ljudi verjame, vsebovano je v Svetem pismu, se pravi v krščanstvu. Vendar pa tu naletimo na več težav oz. ovir.
Jezus v knjigi RŽVB pravi, da »je stari kvas izgubil svojo moč«. S tem nedvomno misli Sveto pismo v njegovi stari, arhaični obliki. Postavlja se vprašanje, zakaj je to moč (prekvašanja) izgubil. Nedvomno zato, ker je »star«. Star kvas nima več te moči. Toda, zakaj je za sodobnega človeka Sveto pismo v njegovi obliki postalo staro? Izhajam iz teze, da zaradi racionalizma: če ta kuga povzroča odpad od vere, nedvomno povzroča tudi njeno ošibljenje, zgubljanje moči, degradacijo »verske stavbe« v človeku, kar sem opisoval v prejšnjem prispevku. Tu bi rad opozoril še na nekaj, kar povzroča »zastarelost« evangelija: znanost, ki je miselno orožje racionalizma, prihaja in nastopa v imenu eksaktnosti in dokazovanja (z izkustvom), v Svetem pismu pa ni niti eksaktnega opisovanja stvari niti takšnega dokazovanja – z izkustvom, vsaj ne z eksperimenti in meritvami.
Drugače je v knjigah RŽVB, ki ne nasprotujejo Svetemu pismu, v njih je stara vsebina podana na nov način in v novi obliki (Jezus to imenuje »novi kruh«). V čem je novost novega kruha? Jezus ta sporočila daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. In ker racionalizem nastopa v imenu eksaktnosti in izkustva, je logično, da tudi Jezus prihaja s tem, z eksaktnim opisovanjem stvari in z znanjem, s pomočjo katerega je mogoče priti do neposrednega izkustva, vendar, za odkritje te eksaktnosti in za izkustvo se je treba še potruditi!
Bistvo »nove dobe« vidim v osvajanju tistega, do česar razsvetljenska misel ni zmogla seči: v novi poti do resnice – s pomočjo Duha (npr. do resnice o dogodkih sveta), in v osvajanju visokega jezika Duha, ki je edini dovolj močan, da opisuje nekaj tako kompleksnega kot je dogajanje sveta, in v odločanju s pomočjo Duha. Marsikdo bo tu rekel, da je to potem problem in naloga Cerkve. Da, vendar tu naletimo na opisani problem Svetega pisma, a tudi na določene ovire in probleme znotraj Cerkve. Pisal sem že o racionalistični kugi, ki se je vtihotapila tudi vanjo. Zaradi nje se v Cerkvi zavrača, kar prihaja od Duha, opisoval sem že, zakaj,, vendar, sprejemanje tega, kar prihaja od Duha (po Duhu prihaja Beseda!) bo za novo paradigmo nekaj bistvenega, ni namreč druge poti do resnice o konkretnih dogodkih sveta, in dogajanje lahko opisuje le jezik Duha. Ravno zaradi tega zavračanja pa ljudje v veri tudi ne vidijo, ne morejo videti znanja za odločanje v življenju, kjer je treba poznati resnico o konkretnih dogodkih (osebah itd.) in resnico o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti.
Ovire, ki se tu pojavljajo, kar se tiče Cerkve, so še druge in so številne. V zgodovini se je namreč Cerkev, zaradi takšnih in drugačnih družbenih okoliščin, navadno iz političnih razlogov, vedno znova oddaljila od Razodetja in je resnico evangelija na razne načine prilagajala, izkrivljala in popačila, na kratko, prihajalo je do prevrata Razodetja v Kristusu, kar v svojem delu »Prevrat krščanstva« zelo podrobno, v detajle opisuje in analizira Jacques Ellul – mislec prevrata, francoski protestant. Avtor opisuje vzroke za sprevrnitev Jezusovega nauka, bistvo le-tega, kar prinaša evangelij (Nova zaveza) je v milosti, resnici, ljubezni (»milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu, novo zapoved vam dam…« (zapoved ljubezni)), po njem evangelij (in nasploh tudi Stara zaveza) ne prinaša neke morale, moralno življenje sledi avtomatično, spontano, kot posledica vršenja resnice oz. spolnjevanja božje volje. Vendar pa se je kaj hitro začelo hudo izkrivljanje, prevrat resnice Razodetja v Jezusu Kristusu. Zakaj?
Jacques Ellul razčlenjuje vzroke za to, od samih začetkov krščanstva do danes. Prvi vzrok se začne že na ravni posameznika in je v slabosti (šibkosti, nepopolnosti) same človeške narave, radikalna načela evangelija so za večino nesprejemljiva, nevzdržna, če pomislimo npr. na Jezusovo naročilo »razdaj vse, kar imaš in potem hodi za menoj«. Kdo to res naredi?? Ali: »Bodite popolni kakor je popoln vaš nebeški Oče«. Kdo zmore biti tako popoln kakor Bog?? On nadalje ugotavlja, da je evangelij mogoče za silo uresničevati le v majhnih skupnostih, ker le-te ne potrebujejo neke notranje strukture. Takoj, ko je Cerkev postala množična, pa se nujno vzpostavi neka hierarhija, Cerkev postane institucija, zato je treba postaviti neka načela, pravila, etične principe, ki so zagotavljali nek red, in tako je v prvi plan stopila morala in prekrila pristno, prvinsko sporočilo evangelija. Do še hujšega odklona je prišlo potem, ko je krščanstvo (pod Konstantinom) postalo državna vera. S tem je prišlo do povezovanja vere in politike, kar se je tudi pozneje, skozi vso nadaljnjo zgodovino, vedno znova ponovilo.
Ni težko prepoznati, zakaj pride do te povezave, včasih prav do zlizanosti vere in politike, cerkvene in politične oblasti. V interesu Cerkve je, da jo oblast ščiti, da je naklonjena veri ali jo celo pomaga širiti, obenem pa so vladarji potrebovali vero, z njeno pomočjo so podložnike laže držali v poslušnosti.
Ni pa seveda tudi težko prepoznati, zakaj je zaradi tega prišlo do hudega prevrata krščanstva, če pomislimo samo na radikalno evangeljsko zahtevo po odpovedi vsemu in po ponižnosti, da ne pomislimo npr. še na inkvizicijo in vojne, ki so jih (tudi ob podpori Cerkve) vodili razni vladarji. Zato ni čudno, da se je Kristus v evangeliju pokazal za protidržavnega in protipolitičnega, kot ugotavlja avtor, ko analizira njegovo držo ob soočenju s Pilatom, se pravi z nosilcem rimske politične oblasti.
Lahko ugotovimo, da se je zaradi tega prevrata, ki se je vedno znova dogajal zaradi povezave vere in politike, milost in resnica evangelija, čistost izvornega Razodetja v Kristusu, neizbežno zameglila in izkrivila, ker so jih prekrila moralna načela in pravila, pridiganje o grehu in krivdi, kar vse je Cerkev počela tudi v namen obvladovanja množic. Tako se je v njej skozi zgodovino nabralo tudi ogromno človeškega, za evangelij škodljivega. In tudi to je ovira pri iskanju resnice o dogajanju sveta in pri odločanju, kajti tu sta človeško mišljenje in človeška logika velika ovira, tu se je treba podrejati neki višji, božji logiki.
