Piše: Borut Korun
Za začetek opis umišljenega dogodka. Predstavljam si, da sem doživel prometno nesrečo: ležim ob cesti, krvavim, pred očmi se mi temni, izgubljam zavest. Potem končno − reševalni avtomobil. Spravijo me na nosila. Slišim sireno, avto divja po cesti. Kljub bolečinam me prevzame občutek olajšanja, občutek, da bo vse dobro, saj sem v dobrih rokah. Telo dobi dodatno voljo za obstanek, ne vda se. Zavedam se, da bodo ljudje, ki so prišli pome, in tisti, ki čakajo v bolnišnici, napravili vse, da me bodo rešili. V tistih trenutkih se jim povsem prepustim. Zavest, da v nesreči nisem sam, mi krepi voljo do preživetja.
To seveda niso le besede. Preživetje in ozdravitev nista samo stvar zdravniških posegov, obvez in zdravil. Je tudi stvar telesa samega in duševnega stanja. Lahko se prepustiš, se vdaš ali pa se boriš (zato sploh obstaja placebo efekt). Pri tem ima bistveno vlogo prav občutek, da je nekdo s teboj, nekdo, ki mu je do tega, da te reši. Ta človek v tvojem zavedanju pridobi silno veljavo. Je kot Bog, ki odloča o življenju. Kot je Bog v naših predstavah predstava absolutnega, je v trenutkih, ko gre za biti ali ne biti, to tudi zdravnik ali kak drug reševalec ali katerikoli človek, ki me rešuje.
Reševati sočloveka, ne ubijati, ampak pomagati, je gotovo eden od etičnih aksiomov, ki so soustvarjali našo civilizacijo. Pa ne samo naše. Oče medicine pa tudi zdravniške etike Hipokrat se je zavedal posebnosti zdravniškega poslanstva, njegove velike etične zavezanosti ljudem. Zato je v prisegi, ki so jo morali slovesno izreči mladi zdravniki, zapisal tudi besede: »Nikoli bolniku ne bom dal smrtonosnega napitka, tudi če bi me zanj prosil.«
Zavedal se je, da bo zdravnikovo poslanstvo popolno samo, če ne bo poznalo izjem, če zdravnik v soočanju s stisko bolnika nikoli in pod nobenim pogojem ne bo od tega odstopil. Vedel je, da mora biti zdravnikova zavezanost ohranitvi zdravja in življenja absolutna.
Je mogoče, da bomo to globoko etično obvezo z odločilnim civilizacijskim poslanstvom na »ljudskem odločanju« zavrgli? Je to napredek?
Lahko si predstavljamo posledice
Še enkrat si zamislimo prej opisano nesrečo. Sedaj, v »posthipokratovskem« času moram seveda opisati drugačen razplet tega dogodka: ležim v krvi, čakam na reševalno vozilo. Potem me končno odpeljejo v bolnišnico. Ko ležim na nosilih, pa me nenadoma prešine pomislek. Kaj pa če …? Kaj pa če bodo rekli, naj kar umre, saj je že star. Take kot je on, pogosto uspavamo. Zakaj pa bi se za njegovo življenje borili? Saj nima smisla.
Ta dvom se zareže v mojo zavest. Ob izgubi krvi in bolečinah sem dobil še enega sovražnika. Dvom. In ta me pomaga ubijati.
Če bomo na referendumu dovolili in omogočili tako imenovano pomoč pri samomoru, zdravnikova zavezanost boriti se za življenje hočeš nočeš ne bo več zavezujoča. Ne bo absolutna, ker bodo obstajale izjeme. In ker so tudi zdravniki samo ljudje, bo to nanje vplivalo. Nekateri med njimi se bodo otresli bremena Hipokratove zaveze »nikoli ne bom dal …«. Nenadoma se bo postavilo vprašanje, kako ravnati v trenutkih, ko se zdi, da je človekovo življenje na nitki, ko je na videz vse izgubljeno. Ko pacient niha med življenjem in smrtjo. Se res splača dati vse od sebe, uporabiti vsa (draga) sredstva? Zlasti če gre za starejšega človeka, ki je itak blizu svojega naravnega konca? Ali tudi mladega, ki v življenju ne najde smisla?
Izgubili bomo vsi. Zdravniki ne bodo več »bogovi v belem«, ampak samo navadni ljudje, ki znajo zdraviti. Ne bomo jim več verjeli. Pazili bomo na vse njihove napake, jih obtoževali, tožili in tožarili na sodiščih. Prevladoval bo dvom. Množice so že v času epidemije covida pokazale, da znajo biti iracionalne. V postopek cepljenja so projicirale svoje neutemeljene strahove, svoje zavore, sovraštvo in nevednost. Nastale so na videz utemeljene pripovedi o tem, kdo vse vodi in kako vodi zaroto proti zdravju človeštva. Besede strokovnjakov niso veljale nič. Nastale so celo politične stranke, ki so svoje članstvo zbrale na podlagi proticepilstva.
Če bomo večinsko glasovali za evtanazijo, bomo odprli Pandorino skrinjico težav, ki si jih zdaj ne moremo niti predstavljati. V naši družbi se bo spet nekaj temeljito porušilo. Še eno zaupanje bo šlo v nič in tudi slovenski človek bo še bolj prepuščen samemu sebi, osamljen, atomiziran. In seveda dostopen učenju lažnih prerokov. Napravili bomo še en korak iz civilizacije v barbarstvo.
