Piše: Davorin Kopše
Pred nekaj manj kot štirinajstimi leti sem se ponesrečil in po dolgi rehabilitaciji pristal na invalidskem vozičku, a sem ostal živ. Še dlje je trajala moja psihična rekonvalescenca. Leta sem se spraševal o nadaljnjem smislu življenja. Želel sem umreti, a tudi živeti. Intenzivno sem razmišljal o samomoru, delal načrte in razmišljal, kaj naj napišem v poslovilno pismo. Naj bi napisal, da nočem več sobivati z ljudmi, ki jih imam rad? Nisem imel poguma živeti, še manj poguma pa sem imel za končanje svojega življenja.
Med najbližjimi sem naletel na čustvene odzive z razumevanjem, vsi pa so me odvračali od usodnega koraka. Edini argument je bil, da me imajo radi. Na tej osnovi sem sčasoma spet dvignil glavo, umaknil sem roke s svojega obraza in curki solz so se posušili. Živim, česar se ponovno veselim.
Samomor ni družbeno sprejemljiv, pomoč pa je kazniva
Po “sodobnem” odnosu do življenja in smrti bi lahko rekli, da se vse bolj utrjuje obešenjaški odnos do človeka. Čuti se pomanjkanje vzgoje, ki je še nedavno zagovarjala pozitiven odnos do življenja, o smrti pa se je bolj malo govorilo. Čeprav samomor po pravnih normah ni kazniv, nikoli ni bil družbeno sprejemljiv. Izreki sožalja so manj čustveni, mnogi pa ta dejanja prezirajo. Umrlim v samomoru so duhovniki zaradi svetosti življenja odrekali cerkveni pogrebni obred …
Značilnost pravnih norm je, da se oblikujejo na podlagi običajev, v narodu zakoreninjene morale in poštenih medsebojnih odnosov. Prav na tej osnovi smo v kazenski zakonik napisali, da je pomoč pri samomoru kaznivo dejanje, eden temeljev pa je zapisan tudi v najvišjem pravnem aktu – ustavi:
- člen (nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
Pravica do življenja je najvišja stopnja človekovih pravic, zato je ne more “povoziti” nobena druga pravica, še zlasti pa ne namišljena pravica, kar pomoč pri samomoru prav gotovo je.
V kazenski zakonik smo kot civiliziran narod tudi na podlagi ustavnega določila zapisali:
Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, 120. člen
(1) Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem in ga ta stori, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi, ki je že stara štirinajst let, ali proti osebi, katere sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti mladoletni osebi, ki še ni stara štirinajst let, ali proti osebi, ki ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, se storilec kaznuje kot za uboj ali umor.
(4) Kdor surovo ali nečloveško ravna s kom, ki mu je podrejen ali od njega odvisen in zaradi takega ravnanja stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(5) Kdor komu pomaga pri samomoru in ga ta stori, pa so pri tem dane posebne olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let.
(6) Če je kdo zaradi kakšnega dejanja iz prejšnjih odstavkov samomor samo poskušal, sme sodišče storilca kaznovati mileje.
Kljub starodavnim običajem, ki so pomemben del človekove podobe, se v našem času pojavljajo skupine in organizacije, ki se zavzemajo za pravico do pomoči pri samomoru in do evtanazije. S tem poskušajo uzakoniti nenaraven odnos do življenja. Trenutek obupa, v katerem človek izgubi voljo do življenja, poskušajo uveljaviti kot dokončno predajo in pot v smrt. Iz stalne človekove želje, da bi si podaljšal življenje ali da bi postal celo nesmrten, poskušajo uzakoniti predajo in takojšnjo pot v grob.
Ja, življenje prinese tudi težke trenutke. Bolezni, poškodbe, obup, bolečine. A vse to je sestavni del življenja, bližnjic ni. Anarhistični prostodušni umski degeneriranci pa nam dopovedujejo, da je tudi smrt sestavni del življenja. Pa ni! Smrt je prelomnica med življenjem in skrivnostjo, ki jo prinese. Je trenutek in ne stanje. Še posebej ni olajšanje. Je izguba sposobnosti zavedanja, gledanja lepot sveta, poslušanja zvokov narave, čutenja ljubezni, veselja, pričakovanj, radosti …
Lahkomiselno in neodgovorno je uzakoniti umor ali kakršenkoli nasilni poseg v svetost življenja. Zarotniki nam dopovedujejo, da lahko postane življenje neznosno in za živo bitje nesprejemljivo. Namesto lajšanja tegob, bolečine in obupa ponujajo rešitev s samomori in umori. To počnejo kot buldožerji in kljub temu, da ne vedo, kaj je bolečina in trpljenje v njej. O tem lahko le domnevajo, kljub temu pa nas na podlagi svojih blodenj prepričujejo, da imajo rešitev, ki to ni.
Poznamo namreč le rešitve življenj. Ko umremo, ne zmagujemo več, tudi poraženi ne moremo več biti, ne zaznavamo ničesar, kar nem je ljubo, ne moremo spremljati razvoja svojih otrok in vnukov, ne moremo jim več stati ob strani, jim biti vzor in jim pomagati. Ostanemo kot spomin, nihče pa se ne želi nikomur vtisniti vanj kot obupanec, ki si je vzel življenje in napeljal rablje, da so mu pomagali.
Evtanazija je umor
Kazenski zakonik je jasen tudi glede umora. Z evtanazijo se odvzame življenje in je torej umor. Razlogi so pri tem sekundarnega pomena in se ga lahko izvrši v povezavi z olajševalnimi ali oteževalnimi okoliščinami, v vsakem primeru pa je umor kaznivo dejanje.
Kazenski zakonik:
Umor (116. člen)
(1) Kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje
1) na grozovit ali zahrbten način;
2) zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku ali zaradi odločitev državnih tožilcev ali zaradi postopka in odločitev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pričanja v sodnem postopku;
3) zaradi kršitve enakopravnosti;
4) iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov;
5) z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj,
se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.
Posvetovalni referendum o uzakonjenju samomora in umora
Glede na zgoraj navedeno lahko trdimo, da nam poskuša mentalno iztirjena skupina ljudi in del politike oprati možgane do te mere, da bi pristali na to, da nas ubijejo. Posvetovalni referendumi so namenjeni pridobitvi preliminarnega mnenja ljudi o nameri, v kateri je vladajoča politika v dilemi. Ampak oni so prepričani v svoj prav. Tak referendum ni zavezujoč. Ljudje brez predsodkov in vesti bodi šli ne glede na izid referenduma naprej. Glede na preverjene pokvarjene značilnosti zagovornikov samomora in pomoči pri tem ter evtanazije bodo nekega dne zakon sprejeli. A jih moramo na neki točki pred njihovimi cilji ustaviti.
Precej verjetno bomo morali o tej stvari še enkrat na referendum, ki bo zakonodajni. Ta bo zavezujoč, če bomo do takrat še uspeli zadržati demokracijo. Ustavno sodišče je namreč odločalo o ustavnosti razpisa referenduma o neustavni in nezakoniti materiji in je odločilo, da ni neustaven in je dopusten. Na ta način postaja ustavnost, demokracija in normalnost navadna farsa, ki bi nam lahko nekega dne smrtonosno eksplodirala v obraz. Morda jih bo prepričljiv referendumski rezultat proti vsaj za nekaj časa odvrnil od njihovih morilskih nagnjenj, odnehali pa zagotovo ne bodo. Tudi mi ne smemo. Življenje mora zmagati kot zmaga vsako pomlad in kot zmaga z vsakim rojstvom.
Na referendumu PROTI!
