Piše: Jan Peršič (KUD Kdo)
Največkrat slišan očitek, uperjen proti vsakemu prizadevanju ali govorjenju, povezanem s komunističnim nasiljem, pa je, da tovrstne dejavnosti ljudi razdvajajo. Čeprav so očitki, ki smo jih obravnavali v prejšnjem delu, namenoma zavajajoči in neizmerno neumni, jih morda ta v tem še prekaša. V tem delu bomo prikazali izvor narodove razdvojenosti, v naslednjem pa načrtno zavajanje, ki želi to razdvojenost zamegliti.
V veliki meri se danes Slovenci na levi in desni pol delimo glede na odnos do dogajanja na našem ozemlju v času druge svetovne vojne (zato sta »levo« in »desno« marsikdaj zasilni in strogo vzeto neustrezni oznaki in ima na primer kak »desničar« lahko socialdemokratske ali liberalne, »levičar« pa brutalno-kapitalistične ideje). Komunisti so takrat izkoristili protiokupatorsko razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v partizane oziroma drugače pomagali tako imenovani Osvobodilni fronti, ki je dejansko bila transmisija partije. Revolucionarne motive je že pred okupacijo jasno izrekel Kardelj na 5. državni konferenci KPJ v Dubravi: komunisti bodo sodelovali pri obrambi domovine le, če bo ta boj »napreden« in v interesu revolucije ter Sovjetske zveze. OF so organizirali, da bi lahko izvedli krvavo revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast in prepovedali vsakršno organiziranje (boja proti okupatorju) izven OF ter zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so moriti svoje dejanske in potencialne politične nasprotnike in druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro ali so jim bili sumljivi. Umorjene so oklevetali kot »narodne izdajalce«, čemur so naivni ljudje nasedli.
Med okupacijo so tako mnogi podlegli malomarnemu dojemanju stvarnosti. Mislili so, da je upor moralna dolžnost vsakogar, da ni pomembno, kdo ga vodi, in da je samoumevno, da se vodstvo upora razglasi za oblast. Iz take poenostavitve, ki se ne ozira na pravno ali moralno legitimnost in stvari razume »po domače«, je izhajalo prepričanje, ki so ga širili komunisti, da je izdajalec, kdorkoli se z (ravnokar razglašeno) nelegitimno oblastjo ne strinja in se ji ne podredi. To so mnogi resnično verjeli. Tako so lahko nekateri ljudje brez sadističnih vzgibov, ki so pred vojno in po njej živeli povsem nekonfliktno, po navodilih partije z občutkom pravičnosti morili posameznike in cele skupine. Izurjeni morilci so v Ljubljani streljali politične nasprotnike, na podeželju pa so partizani ubijali tudi cele družine – z otroki vred –, ki niso podpirale revolucije, ali so se jim zdele sumljive.
Zločin, ki se je zgodil 17. maja 1942, nikakor ni bil izjema ali odklon, temveč običajno postopanje partizanov. Po več kot polletnem obdobju posameznih umorov sta nastopila krvava pomlad in poletje 1942, ko so komunisti umorili več sto civilistov, kar je povzročilo oboroženo protirevolucionarno samoobrambo. Vseprisotnost partizanskih zločinov v tem obdobju v svoji knjigi Belokranjski odred – ki je izšla v Ljubljani leta 1975 in je njen izid odobrila »komisija za zgodovino« – mimogrede prizna celo Radko Polič starejši, ko v zvezi s še številčnejšim pomorom zapiše, da so se take »napake in slabosti«, kot je bil »nesmiselni in kruti obračun s Cigani iz Kanižarice, v spomladanskih in poletnih mesecih zmag in poleta začele kot plesen oprijemati tako rekoč vseh partizanskih komand in štabov«.
Po Poličevem mnenju so bile »napake in slabosti« »posledica vrtoglavega, zmagoslavnega razpoloženja«. Vendar je bilo komunistično nasilje – ki se je takrat zares šele začenjalo – v ogromni večini primerov razumsko načrtovano, sistematično in ukazano z vrha (ali vsaj storjeno sledeč splošnim navodilom Kardelja in Kidriča), tako da ni šlo strastne orgije, storjene v vrtoglavem zanosu. Od tega nasilja se je s tezo o samovoljnih »vojvodah« partijsko vodstvo poskušalo distancirati, čeprav je bilo zanj v resnici samo najbolj odgovorno. Dejansko sta ti dve hudodelstvi izstopali samo po številu žrtev, sicer pa ni šlo za nikakršen odklon, temveč je to bil normalen način delovanja partizanske vojske, saj so jo vodili komunisti, ki so si sami pisali etična pravila in so v imenu višjega cilja mirno delali strahote.
O vseh zločinih – kot tudi o vsem ostalem – je bil vrh dobro obveščen. Čeravno je Kardelj kritiziral nepotrebni sadizem pri ubijanju, ni terjal kazni za tiste, ki so ga izvajali. Vsekakor pa je naročal ubijanje. Nekatere umore je razumel kot napake v smislu, da so bili nepotrebni ali neutemeljeni in zato škodljivi, saj so mnoge ljudi odvrnili od OF, za kake druge pa je menil, da še ni nastopil pravi čas, posebnih moralnih bremen pa Stalinov občudovalec seveda ni čutil. Navadni partizani so bili za najmanjše prekrške kaznovani s smrtjo, nihče od poveljujočih, ki so bili odgovorni za umore, pa ni bil zaradi njih kaznovan. (Nekaj takih zločincev so brez sojenja ustrelili, ker jih zaradi nediscipliniranosti niso mogli več obvladovati.) Mnogi glavni krivci so bili po vojni razglašeni za narodne heroje. Marsikdo bi se od partizanske strani odvrnil, če bi za ta grozodejstva vedel (in če bi vnaprej vedel za povojne množične masakre ali kakšen bo povojni režim).
Vendar se je pri komunistih povsem jasno pokazalo zavedanje strašne realnosti. Nadvse pomenljivo je, da so zločine začeli skrivati, saj svojih dejanj niso zmogli upravičiti. Vedeli so, da ne morejo reči, storili smo to in to; zato in zato je to bila prava odločitev. Če so še uspeli prevarati mnoge, da so posamezni politični nasprotniki, ki so jih ustrelili, izdajalci, pa jim je bilo jasno, da bi ljudje težko odobravali pokole celih družin, žensk, otrok in dojencev, ali po drugi strani sestradanih in pretepenih vojnih ujetnikov. V junijskih dneh tako v časopisih ni pisalo nič o pravični kazni za izdajalce oziroma o množičnih pokolih, ki so bili tako šokantno grozljivi, da so skoraj nepojmljivi. Tudi o medvojnih grozodejstvih se je v »svobodi« moralo šepetati. V šolskih učbenikih je na primer pisalo o »kočevskem procesu«, ne pa tudi o njegovem zakulisju, kjer je bilo brez sojenja umorjenih okrog šeststo ujetnikov. Množična grobišča povojnih masakrov so skušali zakriti, iz arhivov tajne policije pa je ob zori resnične svobode izginila velika večina gradiva. Povojna partizanska mitska pripoved je dogajanje idealizirala in teh dogodkov nikakor ni zmogla vključiti vase – da bi se o njih lahko javno govorilo – saj so bili prehudi in jih komunističen prikaz ni prenesel.
Tudi v intimni sferi je bilo podobno. Bivši partizani o svojem nasilju nad civilisti in ujetniki ženi in otrokom niso mogli pripovedovati kot o junaškem boju. Nanj niso bili ponosni; z njim se niso hvalili, temveč so ga tajili. Nekatere je tudi bremenilo. Niso želeli, da bi zanj izvedeli svojci. Mnogi tako še danes o očetu ali dedu vejo samo, da je bil partizan, na kar so ponosni, čeprav so knjižnice polne knjig – z imenskimi kazali –, iz katerih se da o njem izvedeti precej več. Potomci nacističnih zločincev – ki sami niso ničesar krivi in jih nihče ne dolži – se iz lastnih vzgibov počutijo obremenjene z zločini svojih prednikov. Povsem drugače pa je z mnogimi – nikakor ne vsemi – potomci partizanskih komandantov, politkomisarjev, vosovcev, oznovcev, knojevcev in ostalih, ki so sodelovali pri vojnih zločinih. Tudi oni niso krivi za dejanja prednikov, problematično pa je, da so (celo če za zločine vejo) na njihovo udeležbo v tako imenovanem narodnoosvobodilnem boju ponosni. Vnuki včasih še bolj kot sinovi. Zločini prednikov so obremenili potomce, kolikor ti čutijo vzgib, da jih – v nasprotju s svojimi siceršnjimi vrednotami – opravičujejo. Prisiljeni so se zatekati v absurd. Pri tem begu v neumnost jim dobro služi človeška zmožnost samoprevare, ki življenje dela znosnejše.
Veliko bivših partizanov pa se je zavedalo, da je bil prevzem oblasti zaradi svoje krvavosti problematičen. Marsikateri revolucionar je precej pozneje celo javno izražal svoje razočaranje nad povojnim socializmom. Priznal je, da je bil v mladosti naiven in si ga je slikal v najlepših barvah; pričakoval je svobodo, pravičnost in blagostanje, česar ni bilo. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je narod dejansko zasužnjila: vse, pred čemer so svarili njeni nasprotniki, se je uresničilo. Najmanj desetletje po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu, tudi naslednja desetletja pa je bila svoboda še vedno hudo okrnjena. Zato je težko pojmljivo, da mlajše generacije privlači idealizirana podoba povojnega režima. Še precej bolj žalostno pa je, da zato čutijo tudi potrebo – ki jo lahko opažamo tako v publicistiki kot na ravni osebnih pogovorov – da s kombinacijo ležerne nevednosti, pomanjkanja sočutja, nekonsekventnega razmišljanja in objesti ignorirajo, relativizirajo in opravičujejo zločine partizanske strani na način, ki ga ni zmogla ne generacija njihovih dedov, ki je te strahote zagrešila, ne generacija njihovih očetov, ki do realnosti ni imela tako objestnega odnosa.
