Pišeta: Álvaro Peñas & José Papparelli
Nicolás Márquez je esejist in politični analitik. Diplomiral je na pravni fakulteti Nacionalne univerze Mar del Plata, fakulteti za komunikacijske vede univerze FASTA in tudi na Centru za hemisferske obrambne študije (National Defence University v Washingtonu, DC).
Objavil je 12 knjig, vključno z El libro negro de la nueva izquierda (Črna knjiga nove levice), ki jo je napisal z Agustínom Lajejem, La máquina de matar – Biografía definitiva del Che Guevara (Stroj za ubijanje – dokončna Che Guevarova biografija) in La dictadura comunista de Salvador Allende (Komunistična diktatura Salvadorja Allendeja).
Marcelo Duclos pa je diplomiral iz novinarstva na TEA ter magistriral iz politologije in ekonomije na Eseade. Kot sodelavec različnih medijev je bil med letoma 2010 in 2022 predavatelj Svetovne gospodarske strukture in odgovoren za komuniciranje pri F. Naumannu.
Pogovarjali smo se o njuni novi knjigi Milei, la revolución que no vieron venir (Milei, revolucija, za katero niso pričakovali, da prihaja), ki analizira življenje, zgodovino in vrtoglavi vzpon prvega libertarnega predsednika.
V kakšnem smislu Milei vodi revolucijo? Kdo tega ni videl in zakaj?
Nicolás Márquez: Osemdeset let živimo v sistemu, v katerem je bilo nekaj nedotakljivih konceptov: socialna pravičnost, prisotnost države, delavske osvojitve itd. – Cela vrsta zelo lepih aforizmov, ki pa ne delujejo in so del sistemskega socializma, vseprisotne države, ki so jo v Argentini uporabljale vse vlade, ki smo jih imeli, od vojske do socialdemokracije. Milei je prvi, ki si je upal podvomiti v načela, ki so nas pripeljala v propad, zato so ga podcenjevali in imeli za norca. Ko je vstopil v politiko, so ga obravnavali kot komičnega lika; toda v treh letih je Javier Milei od poslanca postal predsednik, zahvaljujoč podtalni in kibernavtski večini. Tega niso predvideli in tudi danes, ko je Milei predsednik, tega ne razumejo – ali, kot pravijo v Argentini, tega ne vidijo.