Piše: Janez Remškar
Na listi Gibanja Svobode je zdaj znanih 9 kandidatov. Pri postavljanju list so vedno različni problemi. Ali ima politična stranka veliko ustreznih imen, ki bi pritegnila volivce doma in bi nas tudi v evropskem parlamentu zastopala reprezentativno in ne bi bili le dobro plačani statisti? Ali pa tega nima. Za Gibanje Svoboda z 41 poslanci v našem parlamentu je bilo sestavljanje liste očitno velik izziv. Zanimivo!
Gibanje Svoboda ima veliko moč v parlamentu, pri odločanju o naši prihodnosti, pri izbiri kandidatov za Evropo pa velike težave, vendar ne zaradi velikega števila vrhunskih kandidatov. Kot vidimo, so sedaj po dolgotrajnih pogovorih na listi tri diplomantke FDV, diplomantka poslovne administracije, magister filozofije, diplomant Akademije za gledališče radio, film in televizijo, pravnica, ki se je proslavila in osmešila z izjavo, da je kot poslanka simbol države, ter član podmladka Gibanja Svoboda.
Poleg teh sta še dva: kandidat, ki ima izkušnje z delom v lokalni samoupravi, in kandidat, ki ima izkušnje in znanje na področju zunanje politike. Za slednjega ne vem, zakaj je pristal na tej listi, a za odstavljenega ministra, dolgoletnega župana Tolmina, je to verjetno tolažilna nagrada. Za druge kandidate ni vredno izgubljati besed. Priznam, da sem bil začuden, ko sem na začetku te komedije zmešnjav kot kandidata zagledal znanca, odličnega zdravnika Aleksandra Merla.
Lahko bi rekel, glede na to, da se poznava vrsto let in da sva v svojem času delovala v politiki na konkurenčnem (ne nasprotnem) nivoju, da je kot zdravnik profesionalec, strokoven, odgovoren do pacientk in javnosti, da sem bil presenečen, ko sem ga zagledal med kandidati. Preprosto ne sodi v družbo karieristov, povzpetnikov z vetrom v jadrih naših stalnih delitev. Sedaj ga na listi ni več. Drugi so glede na to, kako so prišli v politiko − vedno na znova vzpostavljenih novih obrazih −, amaterji v politiki. Z izjemo dveh ne pomenijo kaj dosti v svojih strokah, še manj v politiki, kjer glede na menjavanje strank sledijo le enemu cilju, položaju in dobri plači. Naredili so malo ali nič za našo Slovenijo, skratka, so izključno karieristi. Zamenjali so torej več strank in prepričan sem, da so spomladi 2022 začutili, da imajo možnost v Gibanju Svoboda, ki je, kot je izjavil tedaj še kandidat za predsednika vlade Robert Golob, nastopiti proti »fašistom in temnim silam«. Tako smo dobili tudi stranko z 41 poslanci.
Preprosto ne sodi v družbo karieristov, povzpetnikov. Sedaj ga na listi ni več. Drugi so glede na to, kako so prišli v politiko − vedno na znova postavljenih novih obrazih −, amaterji v politiki.
V parlament in na odgovorne položaje smo dobili ljudi, ki ne vedo nič, kako reševati nakopičene težave, tiste iz preteklosti in tudi tiste, ki so si jih naprtili sami. Začeli so z obljubami, z bojem proti temnim silam, ki naj bi jih pri nas predstavljal desnosredinski del politike, in nadaljevali z delitvami iz preteklosti. Sedaj nadaljujejo z grožnjami, dezinformacijami, pri čemer jim zelo pomagajo osrednji mediji, da o drugih medijih sploh ne govorim.
Vse to se kaže najbolj v nesposobnosti reševanja težav v zdravstvu, problemov, ki so jim izpostavljeni delovni ljudje, poplavljenci iz Savinjske doline itd. Ta vlada še naprej poskuša z delitvami. Z delitvami iz preteklosti je zaradi vplivnih tovarišij in abstinence mladih na volitvah spet uspela. Sedaj predsednik vlade poskuša z delitvami zdravnikov: na pridne in zlobne. Skrajno nemoralno. Če bi si kaj podobnega privoščil kjerkoli v tujini, bi takoj odletel. Vnašanje nezaupanja med ljudi, kar tako, brez konkretnih podatkov, je nesprejemljivo. Za povrh si dovoljuje še grožnje. Vse to pomeni, da ne vidi rešitev in ne zna začeti dialoga, saj se ga kot menedžer v monopolni dejavnosti ni naučil. Ali se zaveda, da je ob tem veliko zdravnikov, ki so tiho, pridno delajo in razmišljajo o pogojih dela, medsebojnih odnosih, stresu in grožnjah na delovnem mestu.
To se dogaja v dejavnosti, kjer se politika stalno vtika v delovanje, stalno nastavlja svoje ljudi ne glede na njihove izkušnje in znanje v stroki ali upravljanju. Posledica so neurejene razmere za paciente in zaposlene. Veliko teh zdravnikov razmišlja o odhodu iz doline šentflorjanske ali pa so že celo odšli. Žal vse to pomeni le eno: Slovenija kot država, kot družba v ekonomskem in socialnem smislu nadaljuje pot navzdol.
Predstavniki take politike morajo izgubiti zaupanje tudi med zavedenimi volivci v Sloveniji. Upam, da tudi v Evropo ne bomo poslali takih, črno-belih, poklicnih in političnih amaterjev.
