Piše: Nova24tv.si
“Prosim Vas, da v okviru svojih pristojnosti posvetite pozornost problemu razširjanja protidejanske miselnosti in zanikanja (zgodovinskih) dejstev,” je osamosvojitelj in večkratni minister dr. Dimitrij Rupel pozval državni vrh, naj naredi vse, da se v šolstvu in tudi sicer ne bo praznovalo lažnih praznikov, kot je 27. april.
Nekdanji slovenski zunanji minister je predsednico države Natašo Pirc Musar, predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in premierja Roberta Goloba v javnem pismu opozoril na falsificirano zgodovino in predlagal, naj podprejo ustanovitev “kriznega” sveta za šolstvo, ki bi lahko odpravil opisane nadloge in zadrege, predvsem pa bi v nemirnem zgodovinskem času po koncu konca hladne vojne prispeval k utrditvi slovenske kulture in navsezadnje tudi nacionalne varnosti.
Celotno pismo objavljamo v nadaljevanju:
Odprto pismo voditeljem države, parlamenta in vlade 29. aprila 2024
Spoštovani dr. Nataša Pirc Musar, mag. Urška Klakočar-Zupančič in dr. Robert Golob, težko se je izogniti vtisu, da v državi že nekaj časa nismo kos zadregam v zdravstvu, pravosodju, medijih, zunanji politiki … pravzaprav se te zadrege vse bolj kopičijo.
Nekateri vidni politiki vladnega tabora, celo njegovi kandidati/kandidatke za evropski parlament te pojave oz. probleme zanikajo in svoja stališča označujejo kot evropska in napredna. Takšne oznake sociologi imenujemo “kontrafaktične”, v slovenščini bi jim rekli protidejanske. Še manj kot na omenjenih področjih pa nismo kos tisti velikanski ustanovi, ki uči, kako biti kos zadregam v zdravstvu, pravosodju, medijih, zunanji politiki … Mislim na izobrazbo, znanje in kulturo.
Od časa, ko so slovenski poslanci avstrijskega državnega zbora (Nabergoj, Kljun Vošnjak …) v zadnji tretjini 19. stoletja zahtevali za Trst in Primorsko slovenske šole, je preteklo veliko let; nekaj teh zahtev (ob domnevi, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en sam in isti narod) sta rešili prva velika vojna in stara Jugoslavija; po koncu druge vojne, ko se je hkrati začela hladna vojna, pa seveda socialistična Jugoslavija, ki nas je sicer vzgajala v pokorščini do Partije in Sovjetske zveze pa v sovraštvu do “zahodnega imperializma”. Moji prijatelji in člani velike generacije, ki je dosegla slovensko državnost, glede šolstva nismo brez greha. Več časa kot šoli smo posvečali obrambi pred JLA, denacionalizaciji, spravi, privatizaciji in mednarodnemu priznanju, nato pa včlanjevanju v EU in Nato.
Vse pogosteje opažam, da je v slovenskem šolstvu marsikaj ostalo pri starem. Skoraj vsi kolegi in njihovi otroci mi pripovedujejo, da v šolah pri pouku zgodovine zmanjka časa za snov, ki se tiče slovenske osamosvojitve, vojne za Slovenijo, demokratičnih zakonov; za tisto, čemur pravimo državljanska vzgoja. Stranka Levica in nekateri vidni posamezniki v njeni bližini predlagajo, naj bi Slovenija v času ukrajinsko-ruske vojne in napadov islamskih skrajnežev na Izrael in vodne poti, ki koristijo Evropi in civiliziranemu svetu, izstopila iz Nata. To imam za enega najbolj lahkomiselnih in protidržavnih predlogov v novejši slovenski zgodovini. Nekateri se bodo spomnili, da je minister za šolstvo v 5. vladi RS (2000) Lovro Šturm naročil na pročeljih slovenskih šol izobešati državno zastavo, temu pa so se nekateri celo posmehovali. To se nadaljuje v različnih oblikah, njegov predmet posmeha in žalitev pa je leta 2012 na Prešernov dan postal tudi tedanji minister za šolstvo in kulturo Žiga Turk. Pred nekaj dnevi me je k okrogli mizi o 20. obletnici slovenskega vstopa v Nato povabila celjska srednja zdravstvena in kozmetična šola. Med nastopajočimi sta bila tudi predsednik NSi Matej Tonin in poveljnik Slovenske vojske Boštjan Močnik, poslušalcev pa je bilo okrog 400.
Sprva sem bil nekoliko zadržan do nastopanja pred občinstvom, ki je ozko strokovno/tehnično in ne širše družbeno/politično usmerjeno. Seveda sem bil na koncu navdušen, vendar sem tvegal pripombo: ali ne bi morali takšne pogovore prirejati predvsem v gimnazijah? Odgovor, ki sem ga dobil: Ah, to morate pa razumeti, saj gimnazije vodi avantgarda, ki takšnim temam noče posvečati nobene pozornosti. Prijatelj in nekdanji minister za šolstvo Žiga Turk mi je poslal kopijo odlomka iz svoje nove knjige Prazniki. Jedro sporočila in knjige je, da v Sloveniji – s pomočjo levičarske propagande in zakonodaje brez razlage ali opravičila še naprej praznujemo napačne in zlagane zgodovinske dogodke.
Naslov ministrovega sporočila: Ni bilo 27. aprila, ni bila osvobodilna in ni bila fronta. Navajam: Kdaj je bilo, se dobro ne spominjajo, ampak večina misli, da 26. aprila zvečer. Da ni bila osvobodilna, je dokumentirano. Bila je protiimperialistična, torej uperjena proti imperialističnim državam, kot so Anglija, Francija, Italija, Nemčija. Mimogrede, ta antiimperializem, to sovraštvo do Zahoda, predvsem do Amerike, živi naprej. Slovenija je med desetimi državami na svetu, kjer so ZDA najbolj osovražene. V družbi Irana in Afganistana … … In ni šlo za nobeno fronto. Fronta pomeni neko široko gibanje, ki ima podporo ljudskih množic. V Vidmarjevi vili se je sestalo društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki je bilo posebnež na robu slovenskega političnega prostora. V njem so bili komunisti in njihovi sopotniki.
Prijatelju Turku sem odgovoril: “Zastav pa je 27. aprila izobešenih več kot 25. junija.” Minister mi je odpisal: Države si ne zaslužimo! To stališče je podobno stališču nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška, ki je bil nekoč razočaran nad malomarnostjo članov lastne stranke glede države: prepoceni smo jo dobili. Marsikaj lahko vznemiri neravnodušnega državljana. Toda nadaljevati s praznovanjem dneva oz. organizacije, ki se je opirala na pakt med Hitlerjem in Stalinom? Slaviti nacistično-komunistično koalicijo? Do Protiimperialistične fronte je bil v začetku – zaradi rusko-nemškega sodelovanja – zadržan tudi Edvard Kocbek, ki so mu bili še iz časov španske državljanske vojne enako nesprejemljivi “rdeče nasilje”, “levičarska brezobzirnost”, “beli teror” in “desničarska silovitost”. Kocbek je sprva omahoval glede sodelovanja v PIF, njegovo stališče do Dolomitske izjave, ki je uveljavila monopol Komunistične partije, pa ga je pripeljalo v spor z vso takratno politiko. Da ne bo nesporazuma! Pisec teh vrstic sem pogosto – tudi zaradi družinskih zgledov – izražal spoštovanje partizanskega upora proti okupatorju in sem se brez omahovanja pridružil slovenskemu uporu zoper jugoslovansko diktaturo, uporu, ki smo ga imenovali osamosvojitev.
Vse težje pa prenašam ignoranco in malomarnost, ki se pojavljata v zvezi z obdobjem 1943–1990; molk o slovenski osamosvojitvi v večini slovenskih šol pa si vse pogosteje razlagam kot nacionalno izdajstvo. Mimogrede, slovenska vlada prepušča nacionalno formativno visokošolsko izobraževanje in raziskovanje (v mislih imam Fakulteto za slovenske študije Nove univerze) zasebni pobudi oz. ga zavrača. To, kar v demokratičnih državah jemljejo kot nekaj samoumevnega, je z Gregorčičeve videti bizarno in nepotrebno.
Spoštovani voditelji/ce Republike Slovenije! Prosim Vas, da v okviru svojih pristojnosti posvetite pozornost problemu razširjanja protidejanske miselnosti in zanikanja (zgodovinskih) dejstev. V teh dneh naj bi praznovali slovenski uporniški značaj, vendar je to praznovanje povezano s falsifikatom in resnimi zgodovinskimi vprašanji. Slavimo dvajseto obletnico članstva Slovenije v Evropski uniji in Natu, pri čemer kažemo precejšnjo mero površnosti, predvsem pa ne priznamo, da so bili tedanji slovenski dosežki povezani z zavračanjem komunistične diktature in z upoštevanjem vrednot zahodnega sveta, ki so danes na preizkušnji v Ukrajini. Predsednico Državnega zbora RS prosim, da s to problematiko seznani poslance, predsednika vlade pa člane vlade in še posebej ministra za šolstvo. Predlagam, da podprete ustanovitev “kriznega” sveta za šolstvo, ki bi lahko odpravil opisane nadloge in zadrege, predvsem pa bi v nemirnem zgodovinskem času po koncu konca hladne vojne prispeval k utrditvi slovenske kulture in navsezadnje tudi nacionalne varnosti.
S spoštovanjem!
Zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel
