Piše: Franc Bešter
Janša je nedvomno eden najbolj sposobnih, izkušenih slovenskih politikov z dolgo kilometrino in s karizmo. To mu priznajo celo nasprotniki na levici.
Ogromna večina Slovencev ga ima seveda za desničarja, številni levičarji celo za fašista. In ravno iz tega, iz teh nasprotij, celo sovraštva, kar vse izhaja iz hude politične polarizacije v Sloveniji, naj bi izhajala možnost zlorabe dolgoletnega predsednika SDS, s strani globoke države, za ohranjanje njene Oblasti. Od tod so se začela artikulirati nekatera odkrita mnenja o Janši, slišal sem jih od nekaterih članov naše stranke (N.si), bral sem jih v Reporterju (»Senčni kralj desnice«).
Za kaj gre? Gre za tezo, da je on v svojem bistvu (po srcu) komunist, ki ima vlogo mobilizatorja, poenotenja levice, zlasti pred volitvami, da se volilno telo vedno znova odloča za razne nove obraze (čeprav zelene, neizkušene, nepreverjene, nesposobne…) ravno zato: samo da ni Janša (fašist). Načrtno naj bi se ga izrabljalo za vzbujanje strahu pred desnim totalitarizmom, pred represijo ipd. . Mnogi (tudi »sredinski« in neopredeljeni) se ravno zaradi njega ne odločajo za desne stranke, da le ne bi prišlo do formiranja neke desne vlade, ki bi jo seveda vodil Janša. Tako se je pri nemajhnem številu politikov na desnici oblikovalo naslednje stališče: Janša povzroča največjo škodo desnici, saj on ključno in vedno znova omogoča zmago »novih obrazov« in s tem nadaljnjo vladavino tranzicijske levice.