Piše: M. F.
Sateliti v nizki zemeljski orbiti (LEO) so v ospredju revolucije povezljivosti in naj bi do leta 2030 predstavljali 40 % trga satelitskih komunikacij, vrednega 40 milijard dolarjev. Pionirja Starlink in Eutelsat-OneWeb sta v orbito že izstrelila več kot 4.500 satelitov. Skupaj z novimi akterji, kot sta Amazon Kuiper in Telesat, se pričakuje izstrelitev dodatnih 45.000 satelitov LEO druge in tretje generacije. Prehod iz prve na tretjo generacijo bo prinesel prelomne izboljšave v hitrosti in zakasnitvi, ki so ključne za pretakanje v visoki ločljivosti, upravljanje na daljavo in mnoge druge aplikacije, ki obdelujejo velike količine podatkov. Za hitro uvedbo satelitov LEO naslednje generacije je ključnega pomena poenostavitev regulativnih okvirov in določitev globalnih standardov.
Uporaba satelitov v nizki zemeljski orbiti (LEO) dosega prelomno točko, ki obeta revolucijo v komunikacijah, zahvaljujoč njihovi hitrosti in nizki latenci. Cenovno dostopnejši in manjši kot tradicionalni sateliti, bodo LEO sateliti dopolnjevali obstoječe sisteme, ob tem pa omogočali neprekinjeno globalno povezljivost tudi na najbolj odročnih območjih.
“Dostop do informacij danes ni le pričakovan, ampak je nujen. Razvoj tehnologije satelitov LEO nas približuje uresničitvi te potrebe na globalni ravni. Zmožnost zapolnjevanja informacijskih vrzeli in povezovanje sveta v enotno digitalno omrežje predstavlja priložnost brez primere. Ključ do uspeha leži v strateških investicijah in ustrezni regulativni podpori vlad. S prizadevanji na tem področju imajo države možnost izkoristiti potencial satelitov LEO, jih integrirati z že obstoječimi komunikacijskimi tehnologijami in tako oblikovati tehnološko dovršeno, globalno povezano prihodnost,” je poudarila Melanie Seier Larsen, generalna direktorica in partnerica pri BCG.
Nova rešitev za vseprisotno povezljivost
Svetovni trg satelitskih komunikacij naj bi se do leta 2030 povečal s 25 milijard dolarjev na 40-45 milijard dolarjev, pri čemer bodo sateliti LEO zaradi svojih edinstvenih zmogljivosti predstavljali približno 40 % trga. Ti sateliti, ki krožijo na višini 500-2.000 kilometrov, omogočajo hitrejšo in zanesljivejšo komunikacijo kot geostacionarni sateliti, saj obidejo njihove omejitve glede hitrosti in pasovne širine. Z več kot 4.500 sateliti, ki so jih v orbito že poslali pionirji, kot sta Starlink in Eutelsat-OneWeb, bo v orbito poslanih dodatnih 45.000 satelitov druge in tretje generacije, ki bodo do leta 2030 sprostili tržno vrednost 16-20 milijard dolarjev. Od širokopasovnih povezav na oddaljenih lokacijah, povezljivosti v avtomobilski industriji, odzivov na nesreče, do nosljivih zdravstvenih naprav in AR/VR aplikacij, bodo sateliti LEO omogočali široko paleto inovativnih storitev.
Tehnološki preskok s prve na tretjo generacijo satelitov LEO pomeni pomemben mejnik. Ta napredek ne obeta le izboljšav hitrosti in zakasnitev, ki so ključnega pomena za aplikacije, kot so pretakanje v visoki ločljivosti in upravljanje na daljavo, temveč tudi uvedbo medsatelitskih povezav (ISL) prek laserske komunikacije v satelitih druge generacije. Ta inovacija naj bi povečala učinkovitost povezovanja in razširila doseg, s čimer bo zagotovljena pokritost tudi najbolj oddaljenih območij.
Premagovanje regulativnih izzivov
Potencial tehnologije satelitov LEO za ohranjanje gospodarske konkurenčnosti držav lahko vlade spodbudi k podpori dinamičnega trga. Vendar pa največjo oviro predstavljajo regulativni izzivi. Razprave na mednarodnih forumih poudarjajo kompleksnost globalne regulacije te industrije, ki zahteva sodelovanje nacionalnih vlad. Trenutno se operaterji pri pridobivanju potrebnih licenc in dovoljenj soočajo z zapletenim sistemom predpisov, kar je eden od razlogov, zakaj sta zaenkrat globalno razširjena le Starlink in Eutelsat-OneWeb. Skrb za suverenost in kibernetsko varnost omejuje izdajanje licenc; Starlink je na voljo v približno 40 državah, Eutelsat-OneWeb pa v še manj. Poenostavitev predpisov, zlasti pri dodeljevanju spektra in določanju globalnih standardov, bi lahko znatno pospešila napredek satelitske industrije LEO.
Dodeljevanje spektra
Naraščanje števila satelitov LEO zahteva ponovno vrednotenje razporeditve frekvenčnega spektra za zmanjšanje komunikacijskih motenj. Mednarodni in nacionalni regulatorji, vključno z Mednarodno telekomunikacijsko zvezo (ITU) in Uradom Združenih narodov za vesoljske zadeve, morajo združiti moči pri ustvarjanju okvirjev za delitev satelitskih frekvenc. Prav tako je treba nasloviti prakso zadrževanja spektra, kjer operaterji rezervirajo frekvenčni spekter brez namena uporabe, zgolj da bi preprečili dostop konkurentom.
Določanje globalnih standardov
Prehod s pretežno nacionalnih regulativ k enotnemu globalnemu regulativnemu okviru je bistvenega pomena za naslavljanje ključnih vprašanj v sektorju satelitskih komunikacij. Z več kot 100.000 zastarelimi sateliti, ki bodo do leta 2040 krožili v orbiti, je preprečevanje vesoljskih odpadkov, ki ogrožajo aktivne satelite in prihodnje misije, postalo ključni izziv. Poleg tega je vzpostavitev skupnih standardov za suverenost podatkov nujna za učinkovito krmarjenje po zapletenem področju globalnih predpisov o podatkih, kar zagotavlja nemotene čezmejne satelitske komunikacijske storitve. Nujno je treba obravnavati tudi vprašanja javnega zdravja, povezana z novimi satelitskimi tehnologijami, kar zahteva uvedbo usklajenih varnostnih standardov za zaščito uporabnikov po vsem svetu. Ta celostni pristop podpira trajnostno in varno rast satelitskih komunikacij na globalni ravni.
Raziskava je dostopa tukaj.
