Piše: Peter Jančič
Svobodi in Robertu Golobu zadnje dni ni šlo po načrtih. Urške Klakočar Zupančič niso razglasili za nosilko liste na evropskih volitvah, da bi se je, če bi bila izvoljena, s tem znebili z vrha parlamenta. Kot so se je pred tem že z vrha stranke, ko je morala odstopiti kot podpredsednica.
Klakočar Zupančičeva se upira. Na prvo mesto postavlja skrb za otroka po ločitvi. Podobno kot šef evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin, ki je povedal, da zaradi družine čez tri leta ne bo več kandidiral za šefa mogočne evropske nogometne zveze z letno plačo čez dva milijona evrov že v letu 2020 (brez dodatkov). Bruto in letno, seveda. Njegova družina že osem let trpi. In še tri leta bo. Da noče v Bruselj, pa je sporočil tudi premier Robert Golob. Le da on govori o bolje plačani funkciji.
Kako na plačo Gen-I
Namesto poslavljanja Klakočar Zupančičeve z vrha parlamenta sta glavni zgodbi postali odstop generalne sekretarke svobode Vesne Vuković in možnosti Roberta Goloba, da se vrne na plačo iz časov GEN-I z izvolitvijo za evropskega komisarja. Na ta način bi se ga v državi znebili z vrha vlade na podoben način kot so se v prejšnjem sistemu koga s pomembno funkcijo v Beogradu. Kot evropski komisar bi prejemal brez dodatkov 25.000 evrov. To je manj kot v GEN-I. S 6.547 evri bruto kot šef vlade je že skoraj med navadnimi smrtniki. Povprečneži.
Ni pa Golob niti danes socialno ogrožen, ker je imel in še ima tudi Star Solar.
O možnosti, da bi vlado prevzel finančni minister Klemen Boštjančič, Golob pa se bi po vzoru nekdanje premierke Alenke Bratušek poskušal postaviti za komisarja Evropske komisije, je ta teden govorila celo voditeljica POP TV Petra Krčmar na neuradni televiziji sedanje vladne koalicije, ki je manj dolgočasna od depolitizirane državne TVS, ki je “govorice” pozneje tudi opazila in objavila še, da so iz kabineta predsednika vlade za TV Slovenija sporočili, da odločno zavračajo namigovanja o njegovem razmišljanju ali celo dogovarjanju za položaj komisarja v prihodnji sestavi Evropske komisije in da tudi na evropskih volitvah ne bo kandidiral, ker ima namen končat mandat šefa vlade. Sporočil pa je tudi osebno: “Ne odhajam nikamor, svoj mandat bom oddelal do konca”. Tako:
Na nenavadnost, da premier namesto tiskovnih konferenc ali pogovorov z novinarji, ki bi lahko kaj vprašali, uporablja osebna sporočila, ki jih sam posname, kdaj tudi s Tino Gaber, sem se sam na omrežju X odzval tako:
Prvi je o tem, da bi se Golob poleti lahko podal po poteh Bratuškove v evropsko komisijo pisal Bojan Požar. Težava velikih televizij je, da se tisto, kar piše Požar, zadnje čase nekam pogosto uresniči. Ta teden se je zgodil odstop Vesne Vuković, ki ga je napovedal, ker se je znašla v središču preveč škandalov. O tem, da Golob išče, kako bi se delegiral v Bruselj, je Požarju pritrdil šef največje opozicijske stranke SDS Janez Janša s podrobnostjo o možnem “resorju”:
Pri Golobu pa se že dogaja serija odhodov in menjav, ko Golob že spet ni izpolnil pričakovanj Milana Kučana, da bi končno dobil nov obraz, ki ga pri vodenju vlade ne bi osramotil in bi vladal bolj dolgoročno. Kot je nekoč Janez Drnovšek, ki ga pa ni postavil Kučan. Vsi, ki jim je Kučan preveč pomagal, so se hitro znašli v težavah. Golob se je od volitev znebil številnih sodelavcev, za katere je znano, da jih je Kučan podpiral, ko je Goloba. Zadnja takšna je Mojca Pašek Šetinc. Presenetil pa je Golob, ker se je celo hvalil s političnimi čistkami in s podrejanjem celotnih družbenih podsistemov: medijev, gospodarstva, zdravstva. Drnovšek je bil povsem drugačen, ker je obdržal podobo skromnosti. Pameten vladar se ne hvali z obračunavanjem z novinarji, uredniki in celo z zdravniki in se ne hvali s tem, da nastavlja in plačuje svoje kadre mimo pravil, ki jih imamo v državi, da bi preprečili točno takšne poteze vladarjev, ki rušijo videz “neodvisnosti” podsistemov. Golobovo razglašanje, kako so najboljši novinarji v državi Vesna Vuković, Marcel Štefančič, Tomaž Modic, Gregor Repovž ali Primož Cirman, nam je pokazalo vaškega posebneža.
Kdo bo plačal povišice?
Kratkoročno je Golob s tem kazal moč. Številni so se ga, pa tudi generalne sekretarke Vesne Vuković, zaradi tega bali in se ga še bojijo. Kot so se v prejšnjem režimu bali vsemogočnih, a praviloma nesposobnih partijskih šefov. Dodatna posledica tega strahu za Goloba pa je, da zdaj, zaradi menjav in čistk, odpadejo izgovori, da gre za zarote in opozicijo. To, kar vidimo, da slabo deluje, je Golob osebno. In njegovi najboljši kadri. Ne le v politiki. Tudi v državnih podjetjih, zdravstvu, v medijih.
Za državo najbolj tvegan del pa ostaja, ker so Golobovi obljubljali in podpisovali zaveze, kako bodo na vseh koncih višali plače in zaradi tega vsi tudi hočejo več. Le najbolj glasni so sodniki, tožilci, zdravniki… Denarja, da bi vladajoči dali, kar so obljubljali, pa ni. Če plačajo, bodo še dodatno zadolžili državo in s tem naše otroke in vnuke, družine torej, za katere skrbi Urško Klakočar Zupančič in Aleksandra Čeferina. V težave pa bodo potisnili vse prihodnje vlade. Državo spreminjajo v nekakšno RTVS. Torej organizacijo, kjer za plače zaposlenih porabijo že skoraj vse, gledalcev in poslušalcev pa si ne morejo privoščiti.
Golob z načinom vladanja ogroža tudi že dolgoročne interese elite Milana Kučana. Številnim tam se celo Janez Janša zdi že boljša izbira. To lahko odnese Goloba. In ni nujno, da bo nov obraz, denimo Klemen Boštjančič rešil težave. Pol mandata je mimo. Čas, ko bi morali uzakoniti in začeti izvajati spremembe, je mimo. Priložnost po velikem zaupanju volivcev so zapravili. Zdaj jim celo ugledni ekonomisti na levi in liberalni strani, Mojmir Mrak ali Janez Šušteršič, podobno svetujejo, naj raje nič ne poskušajo, ker jim gre vse narobe.
Na polovici mandata pa se tudi že začenja čas, ko se začnejo vsi v državi resno pripravljati na naslednje volitve poslancev. Redne ali predčasne. V vladajočih strankah pa se bolj kot z vodenjem v tem času vsi, in ne le premier, začnejo ukvarjajo z iskanjem novih službe, ker bolj pametni vedo, da ponovitve sladkosti precej zanesljivo ne bo.
A še hitreje se Svobodi in Golobu obeta protestni shod, ki ga bo organizirala največja opozicijska stranka in ne več njihovi Jaše Jenulli, Nike Kovač in podobni vladno financirani “nevladniki”, ki bodo ločeno tudi še paradirali, in Golobovi mediji bodo o Jenullih tudi še obsežno poročali. Le učinka več ne bo. Ko izgine zaupanje, se ne vrne. Ob opozicijskih protestih bo medijskega navdušena manj.
Vabilo iz opozicije je takšno:
Čas bo hitro pokazal, ali so zadeli moto in fotografijo.
