Piše: Mirko Macher
Ne bom se izneveril, izhajam iz sebe, kot politik pretekle dobe; moj čas je bil, ko sem spoznaval politične veljake tedanjega časa, 1997-2001, torej kratkega daha.
Ne bom našteval politične protagoniste iz začetka novega desetletja, stoletja in tisočletja, s katerimi sem se srečaval. Ne objokujem, da me politični čas ni zaznal, jaz sem ga, in to je bil čas tavanja in iskanja prave poti. Zamegljenost pogledov, zaradi medsebojne antipatije med potomci rdeče avantgarde, drugih pač po drugi svetovni vojni žal na Slovenskem ni bilo več, je pustila posledice. Odhajajoča in prihajajoča generacija politikov se je za nasledstvo udarila precej silovito, posebej še, ker se je v boj za jugoslovansko dediščino, za tekovine jugoslovanskih narodov, vključila zaprisežena nomenklatura z jugoslovanskimi generali na čelu. Kljub vsemu se je prehod v nov družbeni red, no, o tem koliko je nov bi se dalo razpravljati, dogodil relativno strpno in mirno, čeravno bi lahko bilo drugače, bolj rdeče …
Sodobna kadrologija, ki izhaja iz socioloških znanosti, gradi razvoj odnosov na znanstvenih izhodiščih in človeških virih, čeravno bi bila ugotovitev lahko tudi obrnjena, saj je bil najprej človek, ki se je na začetku šele učil urejanja medsebojnih odnosov: vodenja in uveljavljanja volje, delitve dela in rezultatov, nadzora, … skratka: hvale in graje.
Kar bi rad poudaril, je to, da je slovenski narod izjemen primer v svetu; primer, kako lahko dvomiljonska množica ljudi avtohtonega slovenskega naroda sploh eksistira. Res edinstveno! Lahko smo kritični do vsakodnevnega dogajanja na Slovenskem. Če nismo sposobni vključiti potreb motivacijskih dejavnikov v življenje naroda, sta možni le dve poti z vsemi posledicami odločitve: pot v samostojnost ali nesamostojnost. Prva pot temelji na demokratični volji voditi svoj narod kot gospodar, druga pot pa pomeni sprejemati odločitve (ne) demokratične volje drugega, naroda tujih gospodarjev. Odločili smo se za samostojnost! Ali pa smo se tedaj zavedali narodne odgovornosti, je drugo vprašanje. Nemci bi rekli: Ja und nein; mi pa po triintridesetih letih še nismo prišli niti do tega enostavnega odgovora, saj stojimo na križišču narodove odločitve in buljimo kot tele v nova vrata, ne vedoč kod in kam.
Torej, zakaj takšen naslov? Ker je ključno, da sodobna slovenska politika, če se želimo politično razvijati kot normalen narod, ki jo predstavlja trenutni milje političnih strank, deluje v korist ljudstva: to pomeni pošteno, iskreno in odkrito voliti vsakokratno oblast. To so temelji človeške morale in medsebojnega zaupanja, sodelovanja v korist slovenske družbe.
Napočil je čas menjave politične generacije, ki se dogodi vsakih trideset do štirideset let, nekateri so se umaknili prehitro, druge je že premagal naravni zakon, tretji pa se oklepajo oblasti, ker imajo očitno še za vnovčiti osebne koristi, običajno materialne, če že niso pretirano samovšečni, da ne omenjam primere. Odstopanje oz. zamujanje zamenjave generacij ima lahko nepopravljive posledice, predvsem za prihajajočo generacijo milenijcev, ki že stoji v vrsti: gleda, se uči in se čudi … Da ne bo pomote, naravno je, da mladi k novi energiji in potencialu, dodajajo izkušnje starejših; raznovrstnost v politiki v vseh pogledih je dobrodošla in nujna, … vendar mora imeti politika za seboj, kot že rečeno, a nič narobe če se ponavljamo, rodoljube in domoljube, ki edini čutijo pripadnost avtohtonemu slovenskemu narodu, torej so protagonisti vsakokratnih generacij, ki ohranjajo dediščino prednikov pravokrvnih potomcev, s tem, da je potrebno biti previden, da ne bi kdo tej sociološki tezi podtaknil diskriminacijo po barvi kože, rasi ali veri, …
Salto mortale morata narediti ključni stranki v Sloveniji, ki predstavljata kritično maso voljnih in sposobnih politikov, v tej kritično majhni populaciji, in se jasno izjasniti, koga predstavljata. Ja, morda kdo reče: Vse! Tako ne gre, naravno je, da smo ljudje binarna bitja: moški in ženska, pošteni in nepošteni, leni in pridni, pametni in neumni, mladi in stari in tudi kaj vmes, če sem bolj grob: domoljubi in anarhisti/ vsegliharji … Takšne nas je ustvarila Narava, verne Bog, bogpomagaj!
Torej: Levičarji so desničarji, desničarji so levičarji, ali jim je to prav ali ne.
Social demokrati, skupaj z Levico, ki bi radi zastopali delavsko avantgardo, naj se končno opredelijo, kdo so. Dvoličnost, ko zastopajo kvazi kapitaliste, in ko so že prevzeli minulo delo in premoženje izropanih podjetnikov in delavskega razreda, ali lažejo iz nevednosti, ali pa njihovi politični mentorji tako lahkotno čuvajo pretekle privilegije, ni moralna opcija. Okej, lahko so politični hibrid, to danes ni problem, saj vemo, da tudi v avtomobilizmu in še kje, najbolje deluje…, tako so tudi v spolnosti aktualni seksualni hibridi … No, socialdemokrati, ki se tako imenujejo, čeprav to niso, naj, na spomladanske kongresu imajo priložnost, prilagodijo svoj program dejanskim potrebam slovenskega naroda, ne pa da na vsakokratnih volitvah obljubljajo neizvedljive programske reforme za amorfne množice, ki sploh ne obstajajo. Iz današnjega političnega prostora je namreč dobro vidno, da zastopajo kvazi kapitaliste in njihove resnično obubožane zaposlene kvazi socialdemokrati. Razumi, kdor lahko?!
O Slovenski demokratski stranki, katere član sem, ne bom pisal nič več. Kar sem mislil, sem že napisal, žal brez odgovora, tako niti ne morem biti tvoren v dialogu. Predvsem pa bi se članstvo moralo zavedati, da Pučnikova politična platforma, torej socialdemokracija Slovenije, ni bila nikdar programsko ovržena, tore je politični barvni odtenek stranke delavske barve in/ ali barve sodobne svobodne demokracije, ki uravnoteženo skrbi za gospodarski in delavski politični prostor.
Levi in desni, predvsem pa oboji skupaj, morajo imeti pred seboj le eno: ohranitev avtohtonega slovenskega naroda temelječega na delu, poštenju, krščanski veri in vzgoji …, pred neiskrenimi interesi sosedov pa morajo biti vsi politiki enotni: …ne vrag, le sosed naj bo mejak …
Morda se bo izkazalo, da vsem še naprej najbolj ustreza politična megla, kar pa bi pomenilo le, da želimo še naprej ribariti v kalnem, predvsem bogateti …, za demografijo in ohranitev naroda/ zaroda pa nam je figo mar.
Mag. Mirko Macher, z.r.
Radovljica
