Včeraj je na televizijski voditelj Igor Pirkovič na TV Slovenija 3 gostil nekdanjega predsednika Ustavnega sodišča Republike Slovenije in svetovalca predsednika republike dr. Ernesta Petriča, ki se je zavzel za oblikovaje stabilne in razvojne vlade pod vodstvom relativnega zmagovalca volitev. Spregovoril je tudi o migracijah in nevarnostih, ki jih prinaša politični islam. Posnetek oddaje si lahko ogledate tukaj!
Nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič se je tako zavzel za sestavo stabilne in razvojno naravnane vlade, ki naj jo sestavi relativna zmagovalka volitev Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše. Pri tem je bil kritičen do politike izključevanja, ki jo vodijo nekatere politične stranke in se zavzel za politiko vključevanja, ki edina lahko vodi Slovenijo naprej. Po njegovem Slovenijo potrebuje predsednika vlade, ki je izkušen in bo kos izzivom časa, saj so ljudje na volitvah jasno izrazili, koga si želijo na mestu predsednika stranke. Zato je smiselno, da vlado sestavijo stranke, ki so dobile največjo podporo na nedavnih državnozborskih volitvah.
Po njegovem si politiki ne smejo zapirati vrat, izključevati, ampak, vključevati in povezovati, saj Slovenijo čakajo številni resni izzivi, med drugim naraščajoče migracije, ki ogrožajo temelje Evropske unije. Še posebej je izpostavil problematiko t. i. političnega islama. Se pravi dejstva, da ljudje, ki prihajajo iz Bližnjega vzhoda in Afrike v Evropo, da se nočejo prilagoditi evropski družbi, ampak želijo vsiliti svoje navade, običaje in vero »brezvercem«. Zato mora po njegovem Evropa poskrbeti za nadzorovane migracije, če hoče, da bo ostala še naprej celina blagostanja.
Wikipedia: Dr. Ernest Petrič se je rodil leta 1936. Po diplomi iz prava leta 1960 je delal na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani (1961-65). Doktoriral je leta 1965 iz mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in se kot docent zaposlil na Visoki šoli za politične vede, ki se je pozneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je bil pozneje (od 1976. izredni in od 1982. redni) profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose. Med drugim se je izpopolnjeval na Dunaju, v Nemčiji (Heidelberg, Regensburg), Veliki Britaniji in na Nizozemskem.
V letih 1967-72 je bil poslanec in član Izvršnega sveta Skupščine SRS (t. i. Kavčičeve vlade), odgovoren za znanost in tehnologijo. Njegova kandidatura za člana predsedstva SFRJ (znana kot “akcija 25 poslancev” republiške skupščine) leta 1971 je sprožila politično afero. Po vrnitivi na FSPN (zdajšnjo FDV) je od 1976 vodil tudi novoustanovljeni Raziskovalni inštitut FSPN ter po upokojitvi Vlada Benka postal predstojnik seminarja za mednarodne odnose, 1981 pa ustanovni predstojnik Centra za mednarodne odnose na tej fakulteti, katere dekan je bil v letih 1987-89.
Ukvarjal se je zlasti z vprašanji varstva manjšin, pravice do samoodločbe ter z vlogo znanosti in mednarodnimi vidiki prenosa tehnologije. Deloval je v različnih organih OZN in OECD, 1972. je krajši čas delal kot ekspert UNESCO v Bogoti (Kolumbija) in 1975. v Bagdadu (Irak). Med letoma 1971 in 1976 je bil stalni predstavnik SFRJ v komiteju OECD za znanstveno in tehnološko politiko ter bil od 1973 predsednik komisije za znanstveno-tehnično sodelovanje pri Raziskovalni skupnosti Slovenije; kot referent je sodeloval na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih po svetu. V letih 1983-86 je predaval mednarodno pravo na Univerzi v Addis Abebi (Etiopija), med drugim pa tudi na PF v Ljubljani, v Gradcu in Solunu.
Bil je predsednik Zveze jugoslovanskih združenj za OZN, veleposlanik SFRJ v Indiji (1989-91) ter (kot neuradni predstavnik še pred mednarodnim prizanjem) Republike Slovenije v Združenih državah Amerike (1991-97), nato do leta 2000 državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve RS (obenem je spet predaval mednarodne odnose na FDV), stalni predstavnik (veleposlanik) Slovenije pri OZN v New Yorku (2000-02) in veleposlanik RS v Avstriji (2002-08). V letih 2006/07 je obenem predsedoval Svetu guvernerjev IAEA (Mednarodne agencije za atomsko energijo) na Dunaju.
Leta 2008 je bil izvoljen za ustavnega sodnika, novembra 2010 je postal predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, 2013 ga je na položaju zamenjal Miroslav Mozetič, mandat ustavnega sodnika mu je prenehal aprila 2017. Je član in bivši predsednik ILC (International Law Commission), v kateri je 34 izvoljenih članov, uglednih strokovnjakov za mednarodno pravo iz celotnega sveta, ki predstavljajo različne pravne sisteme in jih imenuje Generalna skupščina Združenih narodov. V njej je aktivno sodeloval pri kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava.
Je tudi član posvetovalnega odbora za nominacije sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča. Objavil je številne članke in razprave v domačih in tujih strokovnih publikacijah in več knjig, od tega štiri s področja mednarodnega prava, ter temeljno delo v slovenskem jeziku o zunanji politiki: Zunanja politika – Osnove teorije in praksa, objavljeno tudi v angleščini in albanščini. Občasno še predava mednarodno pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ter na Fakulteti za evropske in državne študije na Brdu pri Kranju.
Od 2017 je nepoklicni svetovalec za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v uradu predsednika Boruta Pahorja.
Leta 2006 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije.
