-2.9 C
Ljubljana
torek, 24 decembra, 2024

Volitve brez zmagovalca?

Prelomne in epohalne volitve so za nami. Morda je vsaj avtor teh vrstic, ki jih pravkar berete, od njih morda pričakoval celo preveč. Relativna zmaga je res pripadla SDS, a z nekaj grenkega priokusa. Jasno je namreč, da programsko sorodne pomladne koalicije vsaj v bližnji prihodnosti še ne bo.

 

Zagotovo je nekaj res: Marjanu Šarcu in njegovim botrom ni uspel veliki met, tako kot je to uspelo z Mirom Cerarjem pred štirimi leti. V teh štirih letih so volivci vendarle že toliko dozoreli, da jih je težko naplahtati z novimi obrazi. Zaostanek LMŠ za SDS je precejšen. Sedanje koalicijske stranke so doživele poraz. Manj razveseljivi pa sta dve dejstvi: okrepitev Levice ter ponoven preboj Stranke Alenke Bratušek v parlament. V parlamentarne klopi se vrača tudi SNS, žal pa tudi ne SLS, ki ji je že dobro kazalo.

In zmaga SDS? V tako neprijetnem in sovražnem okolju, kjer je SDS tako rekoč tujek in ves čas tudi tarča sovražnih komentarjev, je stranka dosegla spodoben rezultat. A vseeno ne tako odločnega, da bi lahko sama določala pravila igre. Slovenija ima pač proporcionalni volilni sistem, kjer nobena od stran ne more prevladati, pravi zmagovalec volitev pa je znan šele po končanih pogajanjih o sestavi koalicije. Do tedaj pa zmagovalcev in poražencev ni. Vsaj teoretično lahko ostale parlamentarne stranke, brez tiste, ki ima največ poslancev, sestavijo vladno koalicijo. To se je v zgodovini slovenske države zgodilo leta 2012, ko Zoran Janković ni mogel sestaviti koalicije. Žal tudi Janševa koalicija ni zdržala več kot dobro leto.

Je torej zmaga SDS na volitvah Pirova zmaga? Morda. Nič ni še gotovo, kdo bo vodil vlado. Ni še znano, kako se bo Slovenija v prihodnje odzivala na migrantsko krizo. Možnih scenarijev je več. Eden od njih je, da Janša ostane v opoziciji in pasivno omogoči sestavo nove leve vlade, ki bi imela še več koalicijskih članov kot doslej, kar bi pomenilo še večji medsebojni spopad koalicijskih partnerjev. Ob tem spopadu bi zgolj počakal, da trupla priplavajo po reki navzdol. Drugi scenarij: izsiljena koalicija med SDS in LMŠ, kar naj bi terjali nekateri novi poslanci LMŠ. Tretji scenarij, ki je pravzaprav le možna posledica prvih dveh: možen pravni poseg ustavnega sodišča in morda evropskega sodišča za človekove pravice zaradi hudih kršitev na volitvah ter zaradi spolnih kvot. Ta zadnji scenarij se zdi še najmanj verjeten, toda če bi prišlo še letos do novih predčasnih volitev, bi to lahko celo okrepilo SDS in v igro vrnilo tudi Združeno desnico, ki je bila zaradi zapletov z listami obsojena na obrobje. Vsekakor bi nadaljnji razplet migrantske krize vplival na slovensko politično prihodnost.

Tisto, kar nas mora skrbeti, pa je še vedno dejstvo, da vsak drugi volilni upravičenec ni odšel na volišče. Morda so tudi pomladne stranke v predvolilni kampanji še vedno pokazale premalo zavzetosti za predstavitev skupnega projekta koalicije za izhod iz krize. Čeprav so se odnosi med pomladnimi strankami izboljšali, ni bilo čutiti neke zavezanosti za skupni projekt, veliko več se je govorilo o posamičnih strankah in njihovih vrtičkih, kar naj bi bilo za zrelo demokracijo nekaj normalnega. Vendar je Slovenija še daleč od normalnosti. Globoka država še vedno ostaja močvirje, ki ga bo ob novem razmerju sil zelo težko izušiti, čeprav je to nujna naloga. Tudi zato za zdaj še ni videti pravega zmagovalca volitev na obzorju. A ne smemo izgubiti upanja.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine