Čeprav so predčasne, se bodo tokratne parlamentarne volitve, ki jih je sprožil Cerarjev manever z odstopom, zgodile kasneje, kakor če bi bile redne. Ni sicer verjetno, da je bilo to načrtovano, saj bi to od premierja v odstopu zahtevalo precej več strateškega premisleka, kot ga v resnici zmore.
Veliko znamenj pa kaže, kako pomembna bo tokratna izbira volivcev. Mediji, ki ne želijo ničesar prepustiti naključju, so že kak mesec pred začetkom predvolilne kampanje razglasili zmagovalca, ki ga redno vabijo na soočanja predsednikov parlamentarnih strank. Menda zato, ker mu javnomnenjske ankete odlično kažejo. Kaj bi mu kazale, ko ga mediji ne bi forsirali, je najbrž jasno. Zadeva je tako resna, da se je predramil celo premier v odstopu in začel razlagati, kako je njegova stranka pripravljena v volilnem procesu odigrati vodilno vlogo. To najbrž pomeni, da bi bil spet rad mandatar in da je čisto pozabil, kako grdo so ga razočarali svojeglavi sodniki ustavnega sodišča.
Krivično pa je, da v senci obeh omenjenih nekako ne pride dovolj do izraza tretji pretendent za mandatarja – veliki up socialne demokracije Dejan Židan, ki tudi upa na zmago. In to ne le letos, temveč tudi čez štiri leta. »V štirih letih smo sposobni izvršiti pomemben del programa, v osmih letih pa v celoti,« obljublja volivcem. Zato je prav, da si malo pobliže ogledamo osebnost, ki nas želi povesti v drugo četrtino enaindvajsetega stoletja.
Kdo je Dejan Židan? Če ste pomislili, da je precej dolgočasen nerodnež, ki se je po spletu naključij znašel na mestu predsednika Socialnih demokratov, ste se hudo zmotili. Poglejmo zato, kako se je sam opisal v svojem profilu na Twitterju: »Oče, mož, predsednik @strankaSD, minister, ljubitelj živali, nordijske hoje in znanstvene fantastike.« Ja. Prav ste prebrali. Mož je ljubitelj znanstvene fantastike. Najljubših avtorjev žal ni naštel, a ni težko uganiti, da so med njimi Karl Marx in Friedrich Engels pa Vladimir Iljič Uljanov, bolj znan kot Lenin. Stalin najbrž ne, ker je bil bolj praktik, ki je znanstveno fantastiko realiziral v sibirski tajgi. Med domačimi pisci mu je gotovo blizu Edvard Kardelj, izumitelj individualnih kmetijskih proizvajalcev in Problemov socialistične politike na vasi. Ali nekaj podobnega …
Že omenjena izjava o osemletnem mandatu, v katerem bi stranka SD v celoti uresničila svoj program, je v luči Židanove ljubezni do znanstvene fantastike povsem transparentna. Rahlo razočaranje pa je vsebina tega programa, ki jo je na volilni konferenci SD takole povzel: »Pripravljeni smo tako dobro, da lahko takoj pričnemo učinkovito in pokončno uresničevati dva temeljna cilja. Prvi cilj je, da ohranimo in razvijamo tisto, kar je v tej državi dobro – in v tej državi je marsikaj dobrega –, hkrati pa da učinkovito delamo na spremembah; da spremenimo življenje v Sloveniji tako, da bomo bolj povezani.« Od samooklicanega ljubitelja znanstvene fantastike bi seveda pričakovali bujnejšo domišljijo in večjo barvitost v izražanju. Tako pa lahko samo ugibamo, kaj je v tej državi dobro in kje so potrebne spremembe. Nekaj več zvemo edino o tem, kako spremeniti življenje, da bomo bolj povezani. Pa še tu je definicija osredotočena bolj »per negationem«, kar pomeni, da izvemo, s kom se ni mogoče povezovati. Za Židana je to seveda Janez Janša.
Na vprašanje, zakaj povezovanje ni mogoče, Židan odgovarja takole: » … ker ne sodelujemo s strankami, ki so netolerantne, zavajajo in ki spreminjajo našo zgodovino …« No, pa smo spet pri znanstveni fantastiki. To je namreč edino področje, kjer je mogoče zgodovino spreminjati. Orwell v romanu 1984 opisuje, kako poteka popravljanje starih časopisnih člankov, da bi bili ti v skladu z najnovejšo izbrano »resničnostjo«. V realnem svetu pa je zgodovina taka, kot se je zgodila. Ni je mogoče spremeniti. Mogoče pa je razkrinkati laži o njej ter odkriti zamolčana dejstva in zakopane dokaze. In to se na žalost zgodi domala vsakokrat, ko zasadimo lopato v izmučeno slovensko zemljo.
Je pa Janez Janša takrat, ko je bil čas za to, spremenil potek naše zgodovine. To pa res. Veliko je pripomogel k osamosvojitvi in nastanku samostojne države Slovenije. In to je tisto, kar Židana v resnici moti. Samo izrazil se je malo nespretno.
Kolumna je bila prvotno objavljena v prejšnji številki revije Demokracija!
