Izrek »Moli in delaj« – »Ora et labora« po latinsko – je poznan iz benediktinske tradicije. Benediktinski menihi so bili v zgodnjem srednjem veku prvi, ki so po antičnem izročilu stare Grčije in Rima postavili temelje evropski civilizaciji. Tudi s tem, da so ovrednotili človekovo (fizično) delo, ki je bilo prej zgolj opravek sužnjev. Benediktinci so tako postali prvi veliki evangelizatorji evropskih dežel, v katerih so postavili temelje vere in kulture, pa tudi gospodarstva.
Njihovo geslo o delu in molitvi, ki dopolnjujeta drug drugega, pa je v začetku devetdesetih let v slovenski prostor prineslo tudi nekaj kontraverznosti. Namreč, že zelo kmalu po prvih povojnih večstrankarskih ministrov je minister za kulturo v novi Demosovi vladi dr. Andrej Capuder že s samo omembo sintagme »ora et labora« sprožil nič manj kot vihar v kozarcu vode. No, izkazalo se je, da so ministra »napačno razumeli«, a ne po pomoti, ampak nalašč. V duhu kulturnobojniškega razpoloženja, izhajajočega iz mentalitete rdečega totalitarizma, so ta govor pričakali na nož, tako kot marsikatero pridigo kasnejšega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. In kaj je obema, nadškofu (sedaj kardinalu) in nekdanjemu ministru skupno? Poleg pripadnosti krščanstvu ju druži še domačnost s francoskim kulturnim in duhovnim izročilom.
Kako težko je včasih prenašati dejstvo, da si napačno razumljen, dobro ve tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete. Ko sem po razglasitvi datuma letošnjih parlamentarnih volitev pozval k postu in molitvi, so bili odzivi večinoma odklonilni, kot da ponujam nekakšen nadomestek za vso delo, ki ga je treba opravljati. Seveda nikjer nisem namignil, da želim vsa prizadevanja za pot v spremembe nadomestiti s postom in molitvijo. Ampak v našem družbenem in kulturnem okolju je takšno razumevanje pač samoumevno.
Kaj želim s tem reči? Naša naloga je najmanj ta, da se volitev udeležimo in odgovorno glasujemo. Torej s premislekom, kajti ni vse zlato, kar se sveti. Velika večina medijev namreč kot generatorja sprememb ponuja m(M)ačka v žaklju, nekdanjega komika, ki skuša združevati socializem in krščansko domačijstvo. Obenem pa ti isti mediji blatijo neko drugo opcijo, ki skuša Slovenijo znova zbližati s tistim vrednostnim središčem, zaradi katerega smo sploh dobili slovensko državo. Spomnimo: tudi pred štirimi leti je predsednik sedaj vladajoče SMC ponujal etiko kot pot do rešitve. In kaj smo imeli od tega? Predvsem to, da se je nadaljevala ugrabitev države, ki postaja samo še servis peščice tistih, ki jo potrebujejo za zadovoljevanje izključno lastnih interesov.
Žal je pač tako, da ne moremo storiti več kot oddati glas na volitvah. O tem, kako visoka bo volilna udeležba in kako bodo glasovali ljudje, ne moremo odločati. In čisto lahko se zgodi, da se bo večina znova odločila napačno. In to je tisti razlog, da sem pozval k molitveni podpori. Za zgled nam je lahko madžarski premier Viktor Orban, ki je nedavno na volitvah osvojil že tretji mandat zapored – seveda mu to ne bi uspelo, če ne bi na prvo mesto postavil Boga in hkrati poskrbel za razkritje zlorab t. i. nevladnih organizacij, ki pod krinko humanitarnosti podpirajo moralno sporne prakse. Morda se bo kdo spomnil vsaj dveh referendumov v Sloveniji s področja družinske zakonodaje, kjer nasprotna stran sama po sebi ne bi mogla zmagati, vendar je to lahko storila zaradi široke molitvene akcije. Slednja ni nadomestila aktivnosti, pač pa so aktivnosti imele blagoslov, ker so bile podprte z molitvijo. »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji,« je zapisano v svetopisemski knjigi psalmov.
Naivno je misliti, da bodo spremembe v naši državi dosežene zgolj s človeškimi močmi. Tudi svoje države nismo dobili zgolj zaradi samih sebe, ampak ker je bilo to izmoljeno. In to izkušnjo bi lahko prenesli tudi v sedanji čas. 3. junija letos je tako še zadnja priložnost, da preprečimo nadaljnjo ugrabitev države, ki smo jo dobili leta 1991.
Opomba: Komentar je bil prvotno objavljen na regionalnem spletnem portalu Celjski glasnik.