Piše: Andrej Sekulović
Etienne de Montety je namestnik glavnega urednika francoskega jutranjega časopisa Le Figaro in odgovorni urednik njegove književne priloge. Je tudi romanopisec, njegov roman Velika preizkušnja je v slovenščini izdala založba Družina. Z njim smo se pogovarjali o tem romanu in o splošnih težavah francoske družbe.
Nam lahko za začetek poveste kaj več o svojem novinarskem delu in tudi o svoji pisateljski karieri?
Novinar sem pri pariškem dnevniku Le Figaro. Pravzaprav sem odgovorni urednik priloge Figaro littéraire. Pišem torej o romanih in o zgodovinskih knjigah v sklopu književnega kotička dnevnika Le Figaro. Svoj čas pa posvečam tudi pisanju romanov, sem torej tudi romanopisec.
Zakaj ste se odločili postati pisatelj, so temu botrovale kakšne posebne okoliščine?
No, pišem že zelo dolgo. Ko sem bil otrok, sem zelo občudoval pisatelje. Spomnim se strica, ki je bil novinar v literarnem časopisu. Intervjuiral je mnoge slavne pisatelje mojega otroštva. Zahvaljujoč njemu sem tako veliko zvedel o teh pisateljih ne le kot o avtorjih, temveč tudi kot o ljudeh. Stric mi je na primer za kakšnega pisatelja povedal, da je zelo prijeten človek, ali pa za kakšnega drugega, da je neprijeten, in tako dalje. Na splošno me je zelo zanimalo književno življenje v Franciji. Veliko francoskih pisateljev sem tudi osebno spoznal. Bil pa sem preveč sramežljiv, da bi tudi sam začel pisati, saj se mi je zdelo, da moja dela nikoli ne bi mogla doseči veličine drugih pisateljev. No, ko pa je večina teh pisateljev preminila, sem se kar nenadoma odločil, da začnem tudi sam končno pisati. Tako sem napisal nekaj romanov. Pri tem sem hotel povedati zgodbe, ki jih ni še nihče drug.
Eden vaših romanov, imenovan Velika preizkušnja, je bil nedavno izdan v slovenskem prevodu pri založbi Družina. Zakaj ste se odločili napisati ta roman?
Pred sedmimi leti se je zgodil strašen teroristični napad v cerkvi v Franciji. Dva mlada islamista sta ubila duhovnika v mesecu juliju, v času poletnih počitnic torej. To je povzročilo velik šok znotraj francoske družbe, pa tudi v Evropi in svetu. Mene samega je kot novinarja ta grozoviti dogodek močno pretresel in prizadel. Takrat sem bil v uredništvu časopisa Le Figaro in sem kot kolumnist moral o tem pisati. Umor je na meni pustil zelo velik pečat, saj sem sam kristjan, napad pa se je zgodil v cerkvi. Duhovnik, sveti človek, je bil umorjen. Človek miru, ki je bil tudi človek dialoga med krščansko in muslimansko skupnostjo. Zelo nasilno sta ga umorila mlada človeka. Vprašal sem se, kaj se dogaja v Franciji, da sta v času počitnic dva mladeniča morila, s čimer sta hkrati odločno zavrnila stanje miru, za katerega si je duhovnik prizadeval v tem majhnem mestu. Spomnim se, kako sem ob tem sprevidel, da sta bila morilca istih let kot moji otroci. Zavedel sem se, da so vsi mladi v Franciji na počitnicah. Da se sončijo na plažah, kopajo v morju ali pa pohajkujejo po gorah. Medtem pa sta mladeniča, mlada v Franciji živeča muslimana, organizirala napad v cerkvi. To je bil jasen dokaz, da imamo resnične težave.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
