Piše: Metod Berlec
V oddaji Beremo na televiziji Nova24TV smo se pogovarjali s predsednikom SDS Janezom Janšo (oddaja je bila posneta 19. oktobra 2023) o različnih knjigah in aktualnem mednarodnem dogajanju. Dotaknili pa smo se tudi razmer v Sloveniji. Spodnji tekst je stenogram tega zanimivega in poučnega pogovora, ki pa je prilagojen za objavo v reviji.
Janez Janša se je rodil leta 1958. Politično aktiven je bil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Širši slovenski in jugoslovanski javnosti je postal znan v času afere JBTZ. Takratna slovenska komunistična oblast pod vodstvom Milana Kučana je namreč dopustila, da so četverici (Janša, Borštner, Tasič in Zavrl) sodili v srbščini na vojaškem sodišču Jugoslovanske ljudske armade v Ljubljani. Posledično je prišlo do velikih protestov in slovenske pomladi. V začetku leta 1989 je Janša postal podpredsednik Slovenske demokratične zveze. V prvi slovenski demokratični (Demosovi) vladi je bil minister za obrambo, nato pa tudi v letih 1992−1994 in leta 2000. Skupaj z Igorjem Bavčarjem je uspešno vodil slovenske oborožene sile proti agresorski jugoslovanski armadi leta 1991. Leta 1993 je postal predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije, ki se je desetletje kasneje preimenovala v Slovensko demokratsko stranko. Z njo je leta 2004 zmagal na volitvah. V letih 2004–2008 je bil prvič predsednik slovenske vlade. V prvi polovici leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, je vodil Evropski svet in Svet Evropske unije. Leta 2012 je postal še v drugo predsednik vlade. Na državnozborskih volitvah leta 2018 je s svojo SDS znova zmagal. Od marca 2020 do konca maja 2022 je bil še v tretje predsednik vlade. V drugi polovici leta 2021 je bil tudi predsednik Sveta Evropske unije. Na zadnjih državnozborskih volitvah je s svojo stranko osvojil drugo mesto. Je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije z najdaljšim stažem. Že dobra štiri desetletja je publicistično zelo dejaven. Je avtor, soavtor ali pobudnik številnih knjig in zbornikov.
Demokracija: Gospod Janša, uvodoma bova govorila o knjigah, ki so izšle pri založbi Nova obzorja v zadnjem času. Najprej se dotakniva knjige Forum São Paulo in kulturna vojna venezuelskega politika, disidenta Alejandra Peñe Escluse, za katero ste lani jeseni napisali poglobljeno analitično spremno besedo. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da ta knjiga izide tudi v slovenščini? Domnevam, da tudi zato, ker imamo sedaj vlado, ki zagovarja stališča stranpoti tega kulturnega marksizma, o katerem avtor piše …
Janša: Zaradi tega, predvsem pa zato, ker ta kulturni marksizem, kar je pojem, ki ga nekateri samega po sebi ne razumejo povsem, skriva svoje prave namene kot kača noge. V samem bistvu tega kulturnega marksizma je, da deluje skozi institucije kot nekaj, kar ni. Predstavlja se kot nekaj novega, modernega, naprednega, korak s časom in podobno. V bistvu pa uveljavlja neki program ustanovitelja italijanske komunistične stranke Antonia Gramscija izpred več kot sto let.
V tem programu je v bistvu razgraditi oz. uničiti vrednotne temelje zahodne civilizacije. Ti so družina, narod, vera, zasebna lastnina in zasebno šolstvo. Ko je ustanovitelj italijanske komunistične partije po obisku Sovjetske zveze videl, da s terorjem, tako kot so to naredili boljševiki v Rusiji, v Zahodni Evropi tega ne bo mogoče narediti, ker bodo ljudje in institucije te vrednote branili, je razmišljal, kako bi pa vendarle naredil socializem in komunizem tudi v Zahodni Evropi.
Izdelal je strategijo kulturnega mehanizma, ki se na kratko glasi: Najprej diskreditacija, potem likvidacija. To so znane besede gospoda Kučana iz časa, ko še najbrž nismo niti dobro vedeli, kaj je kulturni marksizem. Gramsci je zelo konkretno napisal. Za to, da uničimo, razgradimo postopno te vrednotne temelje zahodne civilizacije in te osnovne stebre, je treba zasesti institucije, ki kreirajo zavest, ki ustvarjajo mnenje v ljudeh. To so pa kulturne institucije, založbe, predvsem pa šolstvo. Prek tega je treba dopovedati predvsem mladi generaciji, da je družina nekaj slabega, da je narod nekaj slabega, da je zasebna lastnina samo za izkoriščanje ljudi, vera opij za ljudstvo. Ko se to diskreditira, potem to laže odstraniš. Ni treba več uporabiti toliko nasilja, kot so to naredili v Rusiji.
To so na Zahodu poskušali prek Frankfurtske šole in drugih jeder kulturnega marksizma dokaj neuspešno uveljavljati v času hladne vojne. Takrat je bila tam Sovjetska zveza z jedrskim orožjem in je bil komunizem vidna grozeča nevarnost, zato je bilo malo težje. Po padcu berlinskega zidu, po razpadu Sovjetske zveze, ko je obstajala, kot zdaj to vidimo, še močnejša komunistična država, kot je Kitajska, ampak je bilo to zadnje desetletje malo ob strani. Pa neke eksotične podružnice, kot so Severna Koreja, Kuba in nekatere afriške države.
Ko je Sovjetska zveza razpadla, so se zagovorniki ne samo kulturnega marksizma, ampak tudi klasičnega, kot je bil na Kubi, sešli in razglabljali, kaj storiti. Potem so v São Paulu na prvem sestanku ustanovili forum. Glavna ustanovitelja sta bila Fidel Castro, diktator Kube, in Lula da Silva, ki je zdaj spet predsednik Brazilije. Ugotovili so, da je treba zdaj, ko ni več Sovjetske zveze, ki bi dajala denar in orožje za nasilno revolucijo v Latinski Ameriki, sprejeti Gramscijev koncept. Tako ali drugače zasesti institucije, okupirati t. i. civilno družbo, priti na oblast in potem to oblast držati za vsako ceno.
Ta knjiga torej govori o metodah kulturnega marksizma v Latinski Ameriki, ki so sicer delno različne, vendar pa v veliki meri enake tudi v Severni Ameriki, Evropi itd. Knjiga Forum São Paulo in kulturna vojna o tem govori zelo natančno, kajti Alejandro Peña Esclusa je na lastni koži občutil te diktature tako v Venezueli kot v Kolumbiji. Ni znanstvenik, ki bi prepisoval od drugih, ampak piše tudi iz lastnih izkušenj.
Demokracija: Druga knjiga, ki smo jo izdali, je prav tako delo Alejandra Peñe Escluse z naslovom Volilne prevare Foruma São Paulo. Knjiga nedvomno nazorno predstavlja volilne prevare v Latinski Ameriki, hkrati pa je s svojimi spoznanji in nasveti uporabna tudi za slovenski prostor.
Janša: Kulturni marksizem se nič ne razlikuje od klasičnega marksizma oz. komunizma v točki, ki pravi: Ko enkrat dosežeš oblast, jo je treba obdržati za vsako ceno. In tukaj, kot vidimo, v enajstih državah Latinske Amerike, skupaj imajo več prebivalcev kot Evropa, to delajo s kombinacijo nasilja v Venezueli, Kolumbiji in še v marsikateri drugi državi in volilnih prevar. V tej knjigi avtor opisuje metode goljufanja na volitvah z nekaterimi primeri, ki so dokazani in zelo nazorni.
V Venezueli npr. so umetno naredili tri milijone volivcev, ki jih prej nikjer ni bilo. Potem prek goljufanja z elektronskimi napravami, bodisi za elektronske volitve bodisi za elektronsko štetje glasovnic. Firma, ki je to naredila za Venezuelo s pomočjo Kubancev, je te naprave nato prodajala tudi v Severni Ameriki, ZDA. Še zdaj so tam polemike glede elektronskega beleženja volitev. Nekatere t. i. softwerske programske rešitve so ponujali tudi drugje po svetu, tudi po Evropi.
Ko to knjigo prebereš, se vprašaš, kdo pa je naredil naš program, ki računa mandate v Sloveniji? Kdo ga nadzoruje, kdo ga vzdržuje? Hvala Bogu v Sloveniji ne volimo elektronsko, kar pomeni, da je vseeno mogoče izvajati nadzor prek članov v volilnih odborih in komisijah ter prek nadzornikov na volitvah v času glasovanja. Štejemo ročno, fizično, ne z napravami, ki berejo glasovnice. Tukaj je nadzor mogoč.
Problem pa nastane, ko se to vnaša v računalnik, kjer podatki iz fizične oblike preidejo v digitalno. Tu je ponekod že težji nadzor, ker je to v 88 volilnih okrajih hkrati. Težave predvsem pri nadzoru nad glasovnicami so pri predčasnem glasovanju, ki je zelo pomembno, posebno še zdaj, ko predčasno voli 100 tisoč ljudi.
Glavno okno priložnosti za tiste, ki želijo ponavljati metode volilnih prevar Foruma São Paolo, pa je nato računanje mandatov pri manjših strankah in štetje glasov pri tistih strankah in listah, ki ne pridejo v državni zbor. Tistega nihče ne nadzoruje, ker nimajo svojih članov v volilnih odborih, nimajo zastopnikov. Če se nekomu, ki ni prišel v državni zbor, vzame tisoč glasov ali pa na vsakem volišču po en glas − imamo pa nekaj tisoč volišč − in ko se to sešteje, se lahko iz tega naredi količina glasov, ki lahko stranko, ki je bila malo pod parlamentarnim pragom, spravi v parlament, stranka pa, ki je malo nad pragom, pa se lahko spravi iz parlamenta.
Demokracija: Pri nas je Levica za las prestopila parlamentarni prag …
Janša: Ja, pa DeSUS včasih pa Stranka mladih in še kdo. Slovenska ljudska stranka, mislim, trikrat ni prišla v parlament, število glasov je bilo majhno. Enkrat tudi Nova Slovenija (NSi) za malo. V naši stranki smo doslej nekajkrat zahtevali, da imamo tudi paralelno računanje mandatov. To je še na enem računalniškem sistemu, pa so nas razglasili za zagovornike teorije zarot. Neštetokrat smo dali predloge, kako nadzorovati predčasne volitve.
Najbolj odprt primer so predčasne volitve v Ljubljani, ko iz 18 volilnih okrajev glasujejo na Gospodarskem razstavišču. Glasuje se v torek, sredo in četrtek, glasovnice pa se štejejo šele v nedeljo. Te glasovnice so pet noči nekje zaklenjene, varuje jih zasebna varnostna služba − verjetno služba Mestne občine Ljubljana, Zorana Jankovića ali kogarkoli pač Državna volilna komisija najame − v slabo zapečatenih kartonskih škatlah in tukaj ni nobenega nadzora. Absolutno ni mogoče trditi, da se goljufa, absolutno pa ni mogoče niti trditi, da se tu ne da goljufati.
Če preberemo knjigo, o kateri je govor, se vsekakor sprožajo vprašanja, zakaj teh glasovnic sproti ne preštejejo, napišejo zapisnik in potem v nedeljo to seštejejo. Ni treba, da se to objavlja, ker naj bi to vplivalo na volilne trende, čeprav ni volilnega molka tiste tri dni. Skratka, s predčasnih volitev bi morali dnevno sešteti glasove, napisati zapisnik, objavi pa se to v nedeljo. Vendar pa se proti temu upirajo na vso moč. Mislim, da je DVK dvakrat formalno glasovala o tem predlogu, vendar pa smo za to dobili glas ali dva. Levica obvladuje DVK z dvetretjinsko večino že od samega začetka.
V knjigi Volilne prevare Foruma São Paulo avtor opisuje, na kakšen način se volilne prevare delajo: s ponarejanjem anket, s spreminjanjem volilne zakonodaje, da ustreza marksistom, ko pridejo na oblast. Mimogrede, prav zdaj v Sloveniji poteka postopek za spremembo ustave, ko naj bi se ukinili volilni okraji. Če se ukinejo volilni okraji, bi bilo prav, da se uvede enak sistem, kot ga imamo za evropske volitve, kjer je vsa država ena volilna enota, kar je prav, ker pošljemo predstavnike države v evropski parlament.
V primeru nacionalnih volitev pa to ni ista stvar. Demokratična država zagotovi, da imajo volivci v različnih delih države enako možnost zastopstva v parlamentu, in to tudi v našem volilnem sistemu, ki ni najboljši, ki je slab. Volilni okraji vseeno zagotavljajo, da večina slovenskih krajev, občin, ima svojega predstavnika v slovenskem parlamentu. Če pa se ukinejo volilni okraji in bo uveljavljen preferenčni glas, to bo v treh ali štirih mandatih pripeljalo do tega, da s podeželja ne bo nikogar več v državnem zboru. Bodo samo še iz Ljubljane in iz regionalnih centrov, ker bo vsaka stranka tako ali drugače na listo dala ljudi, ki so znani večjemu številu volivcev. In to so ljudje iz večjih krajev.
Lahko je neki župan manjšega kraja še tako priljubljen v svojem kraju, recimo v Solčavi, pa v Celju ne bo dobil nobenega glasu. Po drugi strani pa bo nekdo iz Celja ali iz Ljubljane avtomatsko imel bistveno večjo prednost pri nabiranju preferenčnih glasov ne glede na to, na listi katere stranke bo kandidiral. Tukaj si levica, ki je tradicionalno močnejša v urbanih središčih, s to spremembo volilnega sistema še dodatno utrjuje pozicijo. Tragedija pa je, da temu sekundira Nova Slovenija (NSi), ki v mestih skoraj ne dobi nič. S tem sama sebi reže politično glavo.
Ena od prevar, ki je tudi postala očitna, potem ko smo prebrali knjigo, je ukinjanje volišč v podeželskih volilnih okrajih. To se je delalo postopoma, na osnovi različnih argumentov oz. kvazi argumentov. En tak velik val ukinjanja volišč za državnozborske volitve je bil trik, da nekatera volišča niso dostopna za invalide. Ukinili so jih in s tem so naredili ta volišča nedostopna za vse. S tem niso nič rešili. In zdaj si predstavljajte, da nekdo, ki je prej 16 let imel volišče v vasi v gasilnem domu, zdaj nenadoma ugotovi, da volišča tam ni in da se mora peljati 15 km daleč v drugo krajevno skupnost. Mogoče takrat niti nima prevoza, zato marsikdo iz užaljenosti ne gre volit.
Ko smo preverili te številke, smo ugotovili, da so od leta 2011 v nekaterih volilnih okrajih, kjer je desna sredina vedno dobila zelo velik odstotek podpore, ukinili tudi več kot 20 volišč. Okraj Šmarje pri Jelšah je npr. takšen primer. SDS je tam izvolila poslanca, tudi ko smo imeli samo štiri v državnem zboru. Od leta 2011 so ukinili tam 26 volišč in naredili volitve kot logistični problem za veliko število revnejših podeželskih ljudi. Verjetno so ugotovili, da tam levice ne volijo.
Ob tem pa imamo v Ljubljani volišče za vsakim vogalom. Teh trikov ali volilnih prevar je polno in zadeve ne potekajo v smislu prevar ali trikov samo v Latinski Ameriki. Slovenija je žalosten primer, kjer se to dogaja že dolgo časa. Nekateri triki ostajajo kljub opozarjanju, nekatere pa smo spregledali, ker se nam je zdelo nemogoče, da se to dogaja, pa se dogaja.
Demokracija: Če sta se prvi dve knjigi posvečali predvsem Latinski Ameriki, se tretja, delo ameriškega odvetnika, medijskega poznavalca, političnega analitika, komentatorja in radijskega voditelja Marka R. Levina Nesvoboda tiska, posveča predvsem razvoju tiska oziroma medijem v Združenih državah Amerike in medijskim manipulacijam pred zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami, ki so bile jeseni 2020. Očitno je, da tudi v ZDA na področju medijev ni vse tako idealno, kot se nam je nekoč zdelo …
Janša: V ZDA že dolgo časa ni vse idealno. Včasih, ko smo živeli v komunizmu, je vse to, kar je bilo tam narobe, bilo manj pomembno, ker je bil za naše tedanje razmere to raj tako v ekonomskem kot političnem smislu ali pa v smislu osebne svobode, človekovih pravic itd. Zdaj je to drugače.
ZDA so bile dolgo časa svetilnik demokracije, spoštovanja človekovih pravic, odprte družbe, tudi multikulturne družbe. Talilni lonec različnih ras in nacionalnosti, ampak vse v okviru ameriške ustave, ki zagotavlja v osnovnem razumevanju teksta dejansko velikanski civilizacijski skok. Ustanovni očetje Združenih držav so bili intelektualci, poznavalci rimskega prava, rimske in starogrške civilizacije. Veliko so se skušali naučiti iz zgodovine in postaviti sistem ravnotežij, zavor, sistem, ki bi deloval v dobrih in slabih časih. Ta sistem je deloval stoletja, dokler ga ni začel najedati kulturni marksizem, ki so ga uvozili že v času druge svetovne vojne. V času, ko je bilo videti, da obstaja globalno zavezništvo med komunistično Sovjetsko zvezo in Zahodom, se je kulturni marksizem pretihotapil predvsem na ameriške univerze.
Demokracija: V bistvu so predstavniki Frankfurtske šole prišli v Ameriko pred nacizmom …
Janša: Ja. Začeli so dejansko spodjedati vrednotne temelje ameriške oz. zahodne civilizacije. Danes so celo nekateri, ki so to podpirali, šokirani, ko študentje na Harvardu, Univerzi Columbia, Univerzi Los Angeles podprejo Hamas. To ne izhaja iz islama, to izhaja iz degeneracije, ki jo je povzročil kulturni marksizem v ZDA. In seveda je svobodni tisk, ker mediji pač ustvarjajo zavest, ena ključnih tarč kulturnega marksizma. V ZDA ima kulturni marksizem različna imena, npr. prebujenstvo ipd., vse pa so na neki način pojavi ali podružnice glavne veje. Vse to se je zelo globoko zajedlo v samo strukturo in situacija tam je precej nevarna.
Ameriška ustava še vedno zagotavlja nekatere svoboščine, ki po moje preprečujejo popolno zmago kulturnega marksizma. Zdaj je to na tehtnici. Zelo veliko bo odvisno od dogajanja v prihodnjem volilnem letu v ZDA. Je pa tako, da kulturni marksizem v ZDA ni prodrl samo v levi pol ali pa ga osvojil v demokratski stranki. Slednja je bila pred 30 leti stranka, katere program bi mirno podpisali. Tudi ni bilo velike razlike glede temeljnih postulatov med republikanci in demokrati. Danes pa je demokratsko stranko v veliki meri prevzel kulturni marksizem, zajedel pa se je tudi v republikansko stranko.
Glede na to, da se poslužuje različnih trikov, se lahko zgodi, da bomo čez npr. osem ali dvanajst let v ZDA, kjer je tradicionalno, skoraj od samega začetka, dvostrankarski politični sistem, srečali novo politično silo, ki bo zrasla na pogorišču, ki ga bo povzročil kulturni marksizem. Posledica tega bo, da nobena od teh etabliranih strank ne bo sposobna več nagovoriti večine volilnega telesa v ZDA.
Demokracija: Gospod Janša, napisali sta tudi predgovor za knjigo britanskega pisatelja Thomasa Cromwella Zakaj mora Ukrajina zmagati. V uvodu ste opozorili, da je bila napaka storjena že aprila 2008 na vrhu Severnoatlantskega zavezništva, ko so imeli voditelji držav članic na mizi prošnje Ukrajine, Gruzije, Makedonije in Albanije za vstop v čakalnico za članstvo v zavezništvu …
Janša: Drži. Če bi aprila leta 2008 Ukrajina in Gruzija dobili zeleno luč za vstop v čakalnico za Nato, te vojne danes v Ukrajini ne bi bilo. Živih bi bilo na sto tisoče ljudi, izognili bi se strašnemu trpljenju. Če bi se takrat še malo bolj potrudili, ker je Rusija takrat zahtevala neke varnostne garancije ipd. (Putin je takrat blefiral), in če bi vedeli, kaj vse je zadaj, bi se dalo temu parirati in bi bila mogoče tudi Rusija danes drugačna, kot je. Bolj demokratična, vsekakor pa ne grožnja Evropi in širši regiji tega, kar počne v Ukrajini in zaradi groženj glede jedrskega orožja.
Demokracija: Avtor se v knjigi ukvarja tudi z lažnimi argumenti za odrekanje podpore Ukrajini. Med drugim pravi, naj se ne pustimo zavesti ruski propagandi. Hkrati obravnava tudi vprašanje, zakaj nekateri ameriški konservativci ne podpirajo Ukrajine.
Janša: Ja, nekateri republikanci v ZDA ne podpirajo Ukrajine zato, ker jo podpirajo demokrati. Ker jo podpira Joe Biden, je oni ne podpirajo. Kar podpira ena stran, druga ne podpira. Poleg tega glede na situacijo, ki jo imajo na meji z Mehiko, ljudje vidijo, da gredo milijarde dolarjev v Ukrajino, čez mejo pa jim dnevno vdirajo tisoči nezakonitih migrantov, ki povzročajo velikansko varnostno in tudi socialno tveganje. Še posebej v mejnih državah.
Vojna v Ukrajini je v ZDA tudi v veliki meri notranja politična tema. Vedeti pa je treba, da je v ZDA že tradicionalno sloj ljudi, to je nekaj deset odstotkov, ki je prepričan, da se morajo Američani ukvarjati sami s seboj, s svojim razvojem, pustiti preostali svet, naj se pobije med sabo, če se hoče, da ZDA ne sme igrati svetovnega policaja niti nekoga, ki aktivno vpliva na notranjo politično dinamiko v drugih državah. Glede na to, da so ZDA bogata država, imajo močan notranji trg, praktično so samozadostni, ne potrebujejo nikogar, ta pristop, pa ni nekaj, s čimer se globoko strinjam.
Mislim, da če je tebi v redu, ne smeš biti neobčutljiv na trpljenje drugega, pa naj gre za soseda ali nekoga v sosednji državi. Če lahko pomagaš, pomagaj. Ampak ta sloj v ZDA je precej močan. Ko vse to sešteješ, v ZDA zdaj v bistvu poteka razprava ali pa merjenje moči in pozicioniranje, od katerega bo v veliki meri odvisno to, kaj se bo v prihodnjih mesecih dogajalo v Ukrajini.
Demokracija: Vrniva se k naslovu knjige Zakaj mora Ukrajina zmagati. Treba je poudariti, da ruska vojaška agresija na Ukrajino traja že več kot 600 dni, frontna črta se le malo premika, mrtvih in ranjenih pa je na obeh straneh na tisoče, pravzaprav že več sto tisoč …
Janša: Za to je veliko razlogov, z našega vidika sta bistvena dva. Med Slovenijo in Ukrajino je samo Madžarska in smo precej blizu te vojne. V interesu naše nacionalne varnosti in varnosti vsakega posameznika je, da Rusija ne zasede Ukrajine. Vprašanje je namreč, kaj se bo dogajalo, če Rusija zasede Ukrajino. Ukrajina je največja evropska država, ima rudna bogastva, vključno z nekaterimi naravnimi bogastvi, ki so redka. Okupacija oz. napad Rusije na Ukrajino ni samo nekaj, kar bi se zgodilo zato, ker hoče Putin spet ustvariti Sovjetsko zvezo pa imperij in ker je bil KGB ipd., to je tudi boj za vire. Ukrajina lahko pridela hrane za več kot 600 milijonov ljudi. To ni samo žitnica Evrope, ampak žitnica sveta. Hkrati ima eno največjih zalog uranove rude, železove rude, premoga, redkih kovin in ogromne druge naravne vire, velik prostor. Ukrajina je strateško pomembna.
Z moralnega vidika mora Ukrajina zmagati zaradi tega, ker nas je zgodovina naučila, da se nekaznovano zlo vedno vrne. Nacizem ali pa nacionalsocializem se v Evropi po drugi svetovni vojni in po tem porazu nikoli več ni postavil na noge zato, ker je bil poražen in kaznovan. Komunizem v Sovjetski zvezi je bil poražen v hladni vojni, nikoli pa ni bil kaznovan. Moral bi biti kaznovan, vsaj simbolično. In to je največja napaka, ki jo je Zahod naredil v odnosu do Sovjetske zveze. Potem ko je Sovjetska zveza razpadla, so obstajala prizadevanja, da se pomaga vzpostaviti bazična demokracija v Rusiji, vendar je bilo to v ozadju. V ospredju je bil boj za plen. Multinacionalke so se zagnale v Rusijo, na vire, in večji kaos je bil tam, cenejši so bili ti viri. Nihče se ni ukvarjal z vprašanji stabilnosti, demokratizacije, tranzicije iz socialističnega sistema v demokracijo.
Predstavljajte si, da je nacistična Nemčija sicer poražena, kapitulira, ampak leta 1944 ni zasedena, strukture ostanejo tam, Hitler preživi, nacistična stranka preživi, gestapo preživi, vsi s svojimi strukturami. Malo se potuhnejo, potem pa so svobodne volitve, vsi vstanejo in so znova na oblasti. To je zrcalna slika tega, kar se je zgodilo v Sovjetski zvezi, na žalost pa tudi v nekaterih drugih nekdanjih komunističnih državah, kjer ni bilo realne tranzicije in nobene lustracije.
Demokracija: V zadnjih dveh, treh tednih pa je vojno v Ukrajini v veliki meri zasenčil Hamasov brutalni teroristični napad na Izrael. Nedvomno ima ta napad širše geopolitično ozadje.
Janša: Zagotovo. Nemogoče je ne videti posledic tega terorističnega napada na Izrael in izraelskega povračila, ne da bi videli, kdo je tukaj dobičkar. Prvi velik dobičkar je Vladimir Putin in Rusija. Svet se nenadoma ne ukvarja več z Ukrajino kot primarno krizo, ampak ameriške letalonosilke plujejo v Sredozemlje in na Bližnji vzhod. Tako so zelo verjetna ugibanja v obveščevalnih krogih, da so inštruktorji, ki so jih pripravile ekipe za zasedbo Krima, Putin je Krim zasedel, ne da bi kdo vedel, da so ti inštruktorji usposobili tudi te stotine, tisoče teroristov, ki so prišli v Izrael. Nenavadno je, da se za to ni vedelo, ker je bila to velika operacija. Še bolj neposreden dobičkar te krvave morije je Iran.
Izrael je bil tik pred vzpostavitvijo diplomatskih odnosov s Savdsko Arabijo, ki je vodilna država sunitskega islama. Suniti in šiiti so v tradicionalnem sporu, druži pa jih nekaj stvari. Ena od njih je sovraštvo do Izraela, in če bi bogatejša veja islama normalizirala odnose z Izraelom, potem ta točka odpade. Mislim, da je Iran tukaj vložil vsa svoja prizadevanja v to, da je neposredno, operativno, tudi če so bili inštruktorji ruski, vodil teroriste. Te teroriste so verjetno izurili v nekem odročnem delu Irana, v nekem oporišču nacionalne garde brez telefonov, brez tehnike in jih nekaj dni pred akcijo skozi predore iz Egipta spravili nazaj v Gazo. Zelo mogoče je, da so nekaj ekip prepeljale tudi iranske podmornice, ker se je napad zgodil tudi z morja. Zdaj vsi obsojajo Izrael in ni arabske države, ki bi si zdaj upala normalizirati odnose z Izraelom.
Glede na to, da se tako pozornost kot premiki operativnih delov ameriške mornarice in predvsem letalstva premikajo proti novi krizni točki, se slabi ameriška pozicija v Pacifiku, v Južnokitajskem morju. Ne bi bilo tako veliko presenečenje, če to situacijo izkoristi tudi Kitajska v zvezi s Tajvanom ali kakšnim drugim ciljem, ki ga ima v svojem dolgoročnem načrtu širjenja svojega vpliva v Azijo.
Demokracija: Nedvomno pa je zadnje dogajanje, povezano z Bližnjim vzhodom, s terorističnim napadom na Izrael in odzivom Izraela na to zločinsko dejanje, pokazalo, da imajo teroristi v Evropi veliko zaveznikov. Predvsem v Zahodni Evropi. V številnih zahodnih mestih smo bili priča divjanju podpornikov islamskega terorizma. Očitno je, da imamo v Evropi zaradi nespametne migrantske politike peto kolono …
Janša: To je veliko, močno in nevarno. Veliko vprašanje je, kako se bo zahodni del Evrope te nevarnosti znebil. S tem, kar se zdaj dogaja, ni videti, da bi šli proti luči na koncu predora. Zelo zanimivo je, ko so bile te prohamasovske demonstracije praktično samo na zahodu Evrope in v Sloveniji, je na žalost tudi ta izpad dr. Slavoja Žižka v Frankfurtu ne glede na to, kako se to zdaj skuša zakriti, naredil Sloveniji strateško škodo za dolgo časa. Vsi svetovni mediji tako ali drugače v teh dneh pišejo o tem. To je nekaj, kar si bomo zapomnili. Slabo uslugo si delamo.
Ni pa bilo nobenih teh prohamasovskih demonstracij v Varšavi, Budimpešti, Bratislavi, Pragi, Zagrebu. Tako da Zahod nosi, kar zadeva teroristično nevarnost, strašansko odgovornost. V večini držav Zahodne Evrope aktualna politična elita, ki je na oblasti, nima odgovora na to vprašanje. Žal.
Demokracija: In še za konec vrašanje v zvezi s tem, da ste predsednik opozicijske Slovenske demokratske stranke. Na protestu za dostojne pokojnine v sredo v Ljubljani me je starejši gospod vprašal: »Do kdaj bomo še morali gledati neumnosti sedanje vladajoče leve koalicije, njene škodljive poteze, njena nespametna ravnanja?« Naj bo to izhodišče za vašo sklepno misel! Tudi mi, ki medijsko spremljamo te stvari, se sprašujemo, do kdaj se bodo še dogajale te neumnosti, ki so v škodo vseh slovenskih državljanov …
Janša: Datuma vam ne znam povedati. Vsebinsko pa mislim, da je odgovor jasen. Dokler bo večina ali pa vsaj zelo veliko ljudi trpelo situacijo, ko ni denarja za pokojnine, ko ne bodo usklajevali socialnih transferjev, s čimer grozijo, ko država ne bo več plačala vrtca za drugega otroka, ko so težave pri zagotavljanju sredstev tistim, ki so bili prizadeti v poplavah, ni pa nobenih problemov, ko je treba dati nekaj milijonov za resničnostne šove ministrstvu za obrambo ali sto tisoče evrov za preučevanje spolov ali za drage karte, ko gredo uradniki na izlet v New York, in še za tisoče drugih stvari, predvsem pa desetine milijonov za vzdrževanje paravojske t. i. nevladnih organizacij na Metelkovi. Za vse to je denar, to so prioritete.
In dokler večina ljudi ne bo videla, da je problem v tem. Tukaj ne gre samo za ideologijo, ampak gre za to, da ko dobimo levičarsko vlado v Sloveniji, je to najprej juriš na korito. Zadeve se začnejo rušiti, ko se začnejo dogajati spopadi pri koritu, ker so apetiti tako veliki. Kolateralna škoda smo vsi davkoplačevalci. Ta spopad pri koritu vsako takšno koalicijo razdre. Tudi zdajšnja tako ali drugače razpada, čeprav to skuša skrivati. Traja pa vedno toliko časa, da moraš potem naslednji mandat večino truda vložiti v to, da stvari popravljaš. In so koraki naprej prepočasni.
Če me vprašate, ali je veliko ljudi že spoznalo, kje smo, ne vem, koliko ljudi je to že spoznalo. Srečujem pa ljudi, ki niso nikoli glasovali za Slovensko demokratsko stranko, pa so to spregledali. V vsakem primeru pa je zdaj težko najti koga, ki bi rekel, da je glasoval za Svobodo. Lani so vsi glasovali za Svobodo, zdaj pa menda niso. Tako da smo v fazi prespraševanja, kar je običajno zadnja faza pred spremembami. Koliko časa bo trajala, pa težko rečem. Mora pa trajati toliko časa, da so ljudje sposobni realno primerjati in drugače presojati.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
