Piše: Frančiška Buttolo
V veliki večini svojih člankov sem obravnavala – in s tem opozarjala – da množično priseljevanje prebivalcev z Balkana in iz tretjega sveta po osamosvojitvi Slovenije (1991), še zlasti muslimanov, pomeni za našo državo najhujšo okupacijo po drugi svetovni vojni. Prav tako pa sem pogosto nasprotovala prihodu na oblast Sorosovim nevladnim organizacijam, ker so vse komunistična paravojska. Zgodovina komunizma na Slovenskem pa dokazuje, da je bil prav komunizem najhujši in najbolj uničujoči okupator v vsej zgodovini, in da nas še vedno prav komunizem najbolj ogroža.
Leta 1945 so slovenski narod napadli kar trije totalitarni sovražniki: Mussolini (s svojimi fašisti), Hitler (s svojimi nacisti) in Stalin (s slovensko podružnico revolucionarnih komunistov, ki jih je vodil Tito). Seveda so zmagali komunisti, najmočnejše totalitarno gibanje v – že skoraj – dvesto letih.
In prav to – revolucionarno komunistično – gibanje, ki se v zadnjih sedemdesetih letih vse bolj povezuje z narodnoosvobodilnimi revolucionarnimi, skoraj izključno terorističnimi organizacijami in vojskami v tretjem svetu, je najbolj učinkovito orožje obeh komunističnih velesil, Rusije in Kitajske. Žrtve vsega tega pa so predvsem zahodne demokratične države. Zakaj?
Sodobni komunistični totalitarizem seveda ne bi bil sodoben, če ne bi imel tudi sodobnih metod okupiranja. Na primer, kot predhodnico vseh sedanjih komunističnih (ali neokomunističnih) okupacij na Zahodu pošilja Sorosovo paravojsko neštetih organizacij za tako imenovano odprto družbo. Te organizacije imajo eno samo nalogo: destabilizirati zahodne družbe in s prevzemom medijev pridobiti dovolj volilnih glasov za izvedbo komunistične oziroma neokomunistične diktature kar na volitvah, torej na mehak način.
Kljub temu pa ima tudi tako izvedena komunistična revolucija, kot je bila na zadnjih volitvah v Sloveniji (s pomočjo nevladnih organizacij – inštituta 8. marec, Mirovnega inštituta, Slovenske filantropije itn.) za posledico izključno samo komunistični totalitarizem – in nič drugega. To se je najbolje videlo ob “ubranem” petju – menda – partizanskih komunističnih pesmi predsednice državnega zbora na komunistični “borčevski” proslavi. Še bolj pa se je kazalo v nekulturnem, prav stalinističnem, vedenju ministrice za kulturo (npr. ob rušenju Muzeja slovenske osamosvojitve – in s tem tudi demokratizacije Slovenije) in ob njeni – že skoraj komunistično blazni – obnovitvi stalinistične “božje” pot na Čebine. Na kraj, kjer se je vsa zločinska komunistična Slovenija zapisala veliki stalinistični bratomorni revoluciji med drugo svetovno vojno, torej hladnokrvnemu poboju vseh Slovencem, ki bi lahko kakorkoli ovirali komunistični totalitarizem v Sloveniji. Da, to so slovenski komunisti na sedanji oblasti, pod vodstvom Milana Kučana, že spet slavili in proslavljali – prvič po osamosvojitvi – daljnega, tudi vse bolj oddaljenega in že skoraj nedosegljivega čudovitega leta 1991.
To se je zgodilo prvič po prvih demokratičnih volitvah v samostojni Sloveniji, čeprav so to – prav zlovešče – nakazovale že izvolitve komunista Milana Kučana za predsednika države. Samo vprašanje časa je bilo še, kdaj bodo na volitvah zmagali komunisti – pod vodstvom Milana Kučana in s pomočjo njegove najzvestejše paravojske – Sorosovih nevladnih organizacij in – predvsem javnih – medijev. Kriminalno komunistično medijsko zavajanje množic in še bolj kriminalno socialno sočutno zavajanje mladih, npr. da si bodo pod novo oblastjo lahko “privoščili” vseh vrst svobodo, zlasti kar zadeva upor “starcem” in spolne sprevrženosti, v veliki meri pa tudi življenje z legalnim “uživanjem” v drogah kjerkoli.
Da pa bi bil slovenski družbeni teror komunističnih oblasti še hujši, so te na stežaj odprle mejo vsem ilegalnim migrantom, večinoma muslimanom. Kot blisk bo po sedanji priselitvi te muslimanske množice, ki prinaša s seboj strašno revščino in muslimansko diktaturo, zginila v tujino velika večina še kolikor toliko uspešnih Slovencev. Seveda pa je prav to glavna in skoraj edina “intimna” želja komunistov na sedanji oblasti, skoraj samih Jugoslovanov – tudi Slovencev, ki so še vedno jugoslovanske narodnosti – s tovarišem Milanom Kučanom (prekmurske narodnosti) na čelu.
Najhuje pa je, da zunanjo ministrico Tanjo Fajon, seveda tudi komunistko, namreč tisto, ki se klanja kipu psihopatskega vojnega in povojnega zločinca, komunista Borisa Kidriča pred predsedniško palačo v Ljubljani, zanima edino in samo čimprejšnja priključitev Slovenije skorajšnji Jugovzhodno (balkanski) regiji EU, torej obnovljeni – najverjetneje – že spet komunistični Jugoslaviji
Pri vsem tem pa se pod sedanjo – komunistično – vlado vse bolj kaže v povsem nesprejemljivo razlikovanje med posameznimi sloji v Sloveniji. Tako srednjega razreda praktično ni več. Med najvišjim, peščico bogatašev (nekateri mediji menijo , da mafijskih, na primer Jankovići, Čeferini, Kosi, Musarji itn., ki so tudi oblastniki) in skoraj petdesetimi odstotki REVNIH, kar je v zadnjih dveh letih vse bolj vidno, priča o tem, da komunistični Kučanov klan deluje tako kot deluje PUTINIZEM. (V tem dejstvu je potrebno odkrivati tudi vse bolj putinisticno delovanje predsednice države Nataše Pirc Musar). In temu bi se morali najprej upreti saj namerava prav kmalu v svoje putinistične roke vzeti tudi rdeči svinčnik, s katerim bo “popravila” slovensko ustavo, seveda pod Kučanovim vodstvom.
Pa bo kdo rekel, da imamo pri nas vendarle dovoljene nevladne organizacije, medtem ko so v Rusiji prepovedane. Seveda, zakaj pa bi Putin uporabil proti sebi svoje lastno smrtonosno orožje? To orožje res ni njegov izum, je pa izum komunistov, ki so a Zahodu delovali pod vplivom SZ -: ali sedanje Rusije – in Kitajske. Nevladne organizacije so vedno sluzile skrajno levim, revolucionarnim politikam n Zahodu.
Zato levi velesili Sorosovi odprti družbi niti v sanjah ne dovolita delovati v njunih državah, ki sta vsaka na svoj način, še vedno povsem komunistični, putinistična Rusija s partijsko nacionalističnimi tajkuni, gospodarsko demokratizirana Kitajska pa s svojimi velepodjetji in njihovimi menedžerji, ki jim pravijo “pujsi”. To so menedžerji, in včasih tudi lastniki, ki jih komunistično vodstvo države, ko se dovolj “odebelijo” ali obogatijo, sodno odstranijo, “zakoljejo”, da bi jim država lahko vzela celotno pridobljeno bogastvo.
Ta način je zelo podoben sedanjemu sodnemu “klanju” bivšega predsednika ZDA Donalda Trumpa. To se zdaj prvič dogaja v ZDA, najbrž zato, ker je v sedanji vladi ZDA močno zastopana tudi Azija, zlasti Azija s komunističnimi nazori. Pa čeprav je bila izvoljena pod pretvezo nekakšne temnopolte ženske “kvote”.
