Piše: dr. Andreja Valič Zver
Letošnji dan vseh svetih oziroma dan mrtvih, kot so praznik preimenovali v času socializma, bo zaznamovan ne le s spominom na naše rajne, ampak tudi s krvavimi dogajanji na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini, evropskih mestih in drugje po svetu, npr. v Južni Afriki, Nigeriji, če omenim le nekatera krizna žarišča.
Ko so naši dedje snovali svet po kataklizmi druge svetovne vojne, si nihče od njih niti v sanjah ni mogel misliti, kako tragično in poblaznelo bodo po več kot osemdesetih letih vznikali novi medčloveški spopadi drug za drugim. Strah pred uničujočo jedrsko vojno postaja vse bolj otipljiv. Še zlasti v luči dejstva, da ima svoj jedrski arzenal tudi tako nevaren totalitarni režim, kot je Iran.
Dragi bralke in bralci, večinoma smo vsi z nejevero in v šoku spremljali brutalni napad teroristične skupine Hamas na Izrael. Prva oktobrska sobota je bila zaznamovana z nepojmljivimi zločini. Tako kot je bil napad na New York, Washington in druge tarče v ZDA 11. septembra 2001 povezan z delovanjem islamskih teroristov iz Al Kaide in njihovih zaveznikov, je tudi tokratni neusmiljeni napad na izraelske civiliste povezan s širšim zaledjem, lahko bi rekli z osjo zla. Putinova agresija na sosednjo Ukrajino namreč traja že vse predolgo in s preveč žrtvami, zato so gospodarji zla skovali plan odprtja novega/starega trajnega vojnega žarišča na Bližnjem vzhodu. Vladavina šiitskih mul v Iranu, ki že desetletja terorizira in preganja svoje lastne državljane ne le doma, pač pa po vsem svetu, je odigrala vlogo voljnega podpornika Hamasovih, Hezbolahovih in drugih načrtovalcev napada na Izrael. Strahote vojne v Ukrajini so skorajda izginile s svetovnih naslovnic in drugih medijskih objav. Nadomestile so jih nedoumljive podobe groze iz južnega dela Izraela, ki se je spremenil v klavnico celotnih družin, otrok, starejših, mladih, obiskovalcev glasbenega festivala, reševalcev in drugih.
A z vse večjo osuplostjo in gnusom smo lahko v naslednjih dneh spremljali nepojmljivo relativizacijo Hamasovih zločinov nad nedolžnim civilnim prebivalstvom. Kršile naj bi se vse človeške norme, zakoni in mednarodne zaveze. Na pohodu je bilo zlo v svoji najčistejši obliki. Kljub temu pa so v tistih dneh mnogi doma in po svetu čutili nujo, da nas poučujejo o »širšem kontekstu razmer na Bližnjem vzhodu«, kar naj bi vzbujalo sočutje – a ne do žrtev, pač pa do zločincev! Ko so ti po pomoti s svojim izstrelkom zadeli bolnišnico v Gazi, je večinska medijska druščina brez pridržkov nasedla Hamasovim trobilom in hitela poročati o »izraelskem zločinu« in domala neslutenem številu žrtev na palestinski strani. Še enkrat se je tako v popolnosti razgalila nagnjenost mainstream medijev v levo, kamor se je brez sramu uvrstila tudi britanska javna hiša BBC. O silni levičarski naklonjenosti do »Palestine od reke do morja«, ki pustoši ne le po ameriških, pač pa tudi drugih svetovnih univerzah, tokrat ne bomo razpravljali. A le v opomin: verjetno se še dobro spominjamo nastopov nekega profesorja, kvazistrokovnjaka za Bližnji vzhod, ki s palestinsko ruto okrog vratu vehementno in kakopak »neodvisno« razlaga bučke na slovenski javni (!) televiziji vsakokrat, ko si gospodarji to zaželijo. Slišati je celo, da ta »strokovnjak« predava slovenskemu generalštabu!
Ob prazniku vseh svetih se spominjamo naših bližnjih, ki so odšli v večnost. Mnogi od njih so izgubili svoja življenja v medvojnih in povojnih dogajanjih. Slovenski narod je zaznamovan z grobovi. Več kot 700 morišč vpije v nebo. Mnoga od njih niso zaznamovana, pač pa zasuta z listjem, zemljo, odpadnim materialom. Več kot 12.000 brezpravno umorjenih v povojnih pobojih še vedno nima svojih mrliških listov. Kultura smrti in njene posledice se kažejo v mnogih objektivnih kazalnikih (alkoholizem, samomorilnost, duševne bolezni itd.).
Ne nazadnje – kot je ugotavljal oče slovenske države dr. Jože Pučnik – je med Slovenci vse preveč poškodovanih mentalitet. Neavtonomne osebnosti izberejo neavtonomno. Konec koncev več kot 400.000 volivcev, ki so v svoji želji po novih obrazih zahrepeneli po »Svobodi« in dobili narcisoidnega tipa na čelo vlade, žal nazorno potrjuje Pučnikovo tezo. Ne, volivci žal nimajo zmeraj prav. Tokrat so se tisti, ki so izvolili Golobovo vlado, na škodo celotnega slovenskega naroda hudo zmotili!
