Piše: Metod Berlec
Z zgodovinarjem in ministrom za kulturo v prejšnji vladi dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, škandaloznih potezah, ki jih izvaja njegova naslednica na tem mestu, delovanju Golobove vlade, dogajanju v medijskem prostoru in drugem aktualnem notranjepolitičnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Simoniti, v sredo, 23. avgusta, smo zaznamovali evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga je leta 2009 določil evropski parlament. Nedvomno je pomembno, da se spominjamo žrtev vseh totalitarnih režimov, ki so pustošili po Evropi in svetu v 20. stoletju!? Na akademiji, ki je sledila maši v ljubljanski stolnici, je slavnostni govornik dr. Matej Avbelj dejal: »Kot človeku se mi zdi samoumevno, da zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Zakaj? Zato, ker so določene stvari samoumevne, so resnične ne glede na to, kako jih sodi človek, kako jih označuje ali (ne)spoštuje večina.«
Simoniti: Dvajseto stoletje je bilo v dobršni meri stoletje organiziranega zla. Spoznanje o tem se je začelo v večji meri kot kadar koli prej uveljavljati v precejšnjem delu Evrope, če ostanemo le pri njej, šele po drugi svetovni vojni. To spoznanje zahteva namreč ozaveščenega posameznika, svobodnega in zavezanega, če si sposodimo misel nekega pisatelja, »religiji dobrega spomina«. Pri tem seveda ne gre za to, da bi se spominjali le dobrih stvari, ampak za to, da bi se čim manj preteklosti izgubilo v pozabi. Ogromno je že napisano, upodobljeno in zabeleženo o totalitarnih režimih na vseh ravneh znanstvenih in umetniških praks, a varnost poti, ki naj bi izhajala iz razumevanja religije dobrega spomina, je še vedno bolj ali manj ogrožena. Tudi zato je prav in celo nujno, da posebej zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov.
DEMOKRACIJA: Kako to, da je pot v totalitarni režim še vedno mogoča? Vidite tudi pri nas tako možnost?
Simoniti: Vsekakor. Svobodna demokracija je že sama po sebi krhka in zahteva dosledno spoštovanje postavljenih pravil in institucionalnih razmerij, ki so potrebna za dobro delovanje take družbene ureditve. Pri nas demokracija počiva na dediščini totalitarnega režima, ki sili z mišljenjskimi vzorci in praksami v našo sedanjost. Tu imamo ogromne težave. Ob tem se pojavljajo nove generacije, ki se naslanjajo na idealizirano podobo mrtvih vzornikov – gre za idealiziranje zla, hkrati pa imajo sedanje vzornike, ki ščuvajo k vnovični vzpostavitvi totalitarnega režima. Takšen režim na srečo ni mogoč, ker obstajajo različne izvorno demokratične svetovnonazorske politične stranke, ki imajo za zdaj še tolikšno specifično težo, da se politični sistem ne prekucne povsem v preteklost. Tako se trideset let s težavo ohranja vsaj invalidna demokracija. V taki stvarnosti biti zagovornik prejšnjega totalitarnega režima, kar pomeni biti zagovornik političnega nasilja, ne predstavlja nikakršnega problema. Celo še več: z relativizacijo in opravičevanjem prejšnjega zločinskega početja komunističnega gibanja ter zagovarjanjem ali pa zamolčevanjem dejanj njegovih mrtvih in predvsem še živih akterjev se skuša zabrisati razlika med demokratično in nedemokratično politično ureditvijo. V novo stvarnost se poskuša pripeljati vsa ideološka navlaka prejšnjega režima.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
