Piše: Franc Bešter
Demokracija kot politični sistem: iznašli so jo stari Grki, v naši kulturi so jo po stoletjih monarhij spet uvedli v času razsvetljenstva – kar ni slučaj, saj se je razsvetljenstvo začelo zgledovati po grško – rimskih vzorih. Politika pa je urejanje skupnih zadev. Kako se v tem sistemu te zadeve urejajo?
Hrbtenica tega sistema so politične stranke, različne stranke obstajajo zaradi različnih pogledov na urejanje teh zadev. V totalitarizmu ena politična opcija (ena stranka) uzurpira monopol nad tem urejanjem, in temu pravimo »enoumje«. Demokracija je boljša: ker nek problem osvetli iz več zornih kotov, s tega vidika je boljša, ker je bolj racionalna, totalitarizem gradi bolj na čustvih, a dolgoročno zato vodi v kolaps. Toda ne moremo mimo dejstva, da oba sistema prežema duh razsvetljenskega racionalizma: z razumom, z odpiranjem pameti je mogoče priti do resnice in zato pravilno reševati probleme. Glede tega sta tako politična desnica kot levica enaki. Da, levica in desnica! V vseh državah Zahoda, ne le pri nas, se je pojavilo neko shizofreno stanje, razcep v družbi, politična razklanost na dva ideološka bloka, in ker so ideološke razlike zelo velike, prihaja do permanentne borbe med obema taboroma, kar dela sistem demokracije mnogokrat neučinkovit – ker se ogromno časa in energij razmetava nekam v prazno.
Sicer pa demokracija ni neko statično, zabetonirano stanje, ampak pot razvoj, proces. Ta razvoj nekoliko spremljam vse od začetkov demokratičnega življenja pri nas, od konca 80-ih let. V tem času se sicer nisem zelo poglabljal v razne zakulisne igre, spletkarjenja, na dogajanja v vrhu stranke in v raznih koalicijah. To mi tudi ni bilo dosegljivo. Vendar se ob vsem ne morem znebiti vtisa, da so politične sile iz totalitarnega sistema ves ta čas delovale v takšni smeri, skrbno pazile na to, da bi znotraj formalne demokracije ohranjale svojo odločilno politično moč in vpliv – preko levih strank. Bistvo demokracije je politični pluralizem, zato so stare strukture dovolile opozicijo: ustanovitev tudi desnih strank (SKD, SLS, SDS). Vendar, ta opozicija je bila že od vsega začetka skrbno nadzorovana, omrežja realne politične moči, ki jo že ves čas zagotavljajo kapital in mediji, so ves ta čas pazila na to, da desnica ne bi zadobila preveč moči in da tudi za trajneje ne bi osvojila oblast. Odtod stalne afere v vsem tem času, podtikanja, medijski umori… . Odtod tudi stalna prizadevanja, iz ozadja (kar zahteva permanenten boj za »sveto Oblast«), da se enotnost desnice vedno znova razbija, zaradi tega, mislim, ni mogla (ni smela) uspeti združitev SKD in SLS leta 2000, zaradi česar je potem nastala N.si.
Nobena desna stranka ni sama zase dovolj močna, da bi sama lahko sestavila (desno) vlado, zato bi bila enotnost med njimi nujna. Ali pa je desnim mogoče sodelovati pri oblasti tako, da gredo v koalicijo z levico? To sta poskusili tako SKD kot SLS, a se ni obneslo, SLS je celo izpadla iz parlamenta. Tudi N.si je enkrat izpadla, a se je kot po čudežu vrnila. Sicer pa imamo tudi tu, kot v vsaki stranki ljudi, ki so bolj desno (konservativno) in bolj levo (liberalno) usmerjeni, to je naravno. Izgleda, da je naša dolgoletna predsednica, vsaj v zadnjem času, postala bolj leva in se spogleduje z levico, tej ugaja tudi zaradi svojega antijanšizma. To utegne biti za N.si slabo, s tem lahko izgublja volivce, kajti nad nami še vedno lebdi senca krvave komunistične revolucija, in konservativni volivci bodo vsako sodelovanje z levico (s komunisti) ocenili kot nenačelno. Ob tem pa se pokaže še ena od slabosti demokracije: da se drža enega vplivnega človeka stranke (v očeh povprečnega volivca) avtomatično preslika na vso stranko. Novakova zato s svojim delovanjem lahko močno škoduje stranki. Toda ali ni ravno to cilj tranzicijske levice, ki zna, v boju za Oblast, zvito izkoristiti ustrezne ljudi in s tem zmanjševati politično moč strank?!