Piše: Dr. Tomaž Kladnik, M. B.
V teh dneh mineva 32 let od razglasitve samostojne in neodvisne Republike Slovenije 25. junija 1991. Dan zatem je sledila slavnostna razglasitev na današnjem Trgu republike v Ljubljani, a še istega dne je JLA začela premikati svoje enote na Primorskem proti mejnih prehodom. V jutranjih urah 27. junija 1991 pa se je začela odkrita vojaška agresija jugoslovanske zvezne armade na novo nastalo evropsko državo.
Slovenski obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janez Janša in Igor Bavčar, pa tudi predsednik vlade Lojze Peterle, so se že takoj ob prevzemu dolžnosti znašli pred težkim odločitvami. Čeprav je realno grozila vojna, so bila obrambnemu resorju namenjena pičla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi nepodpore in tudi odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Republike Slovenije do krepitve obrambne moči države, štirje med njimi so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri so zagovarjali Slovenijo brez vojske, ter zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna so v obrambnem sistemu že tako pičla sredstva prejeli šele tik pred začetkom vojaške agresije
Jugoslovanske (ljudske) armade (JA), kar pa je že resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske, usposabljanje rednih enot pa se je lahko začelo šele 15. maja 1991, in še to samo dveh manjših enot v učnih centrih Ig in Pekre, ki je nato že 23. 5. 1991 postal prvi poskusni cilj agresije JA na Slovenijo.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
