Piše: Franc Bešter
Kot je bilo pričakovati, je tudi pri tej problematiki prišlo do idejnega razhajanja med levico in desnico. Za desnico, ki izhaja iz krščanskega etosa, je vsak umor ali samomor neetično, nesprejemljivo dejanje. Evtanazije ne sprejema tudi velika večina medicinske stroke, ki je povrh zavezana tudi Hipokratovi zaprisegi. Vendar, za levico, kjer gre večinoma za ateiste, je evtanazija nekaj bolj sprejemljivega. Pri tej politični opciji večkrat pozabljamo, da se iz ateističnega temelja razvija nek drug odnos do sveta in življenja, tudi drugačna etika – ne moremo reči, da so oni brez nje, vendar je le-ta nujno drugačna. Drugačen odnos do življenja, a tudi drugačen odnos do smrti. Predvsem se pri ljudeh, ki se začnejo postavljati na mesto Boga, kaj hitro pojavi tudi ta težnja: da hočejo odločati tudi o življenju in smrti.
Problematika evtanazije je zelo kompleksna, že zato, ker je vsak človek drugačen in vsaka življenjska situacija drugačna, zato se mi že to zdi problematično: ta problem vkalupiti v neke a priorne formalno-pravne okvire, ki ravno zaradi tega odpirajo vrata neštevilnim možnostim zlorab. A tu želim to problematiko nekoliko osvetliti še z metafizičnih vidikov, nakazati, da je kultura Zahoda postala kultura smrti (tudi, predvsem) zato, ker je postala kultura duhovne smrti.
Tu se postavlja vprašanje, zakaj je to postala, in tu bom izhajal iz naslednjega stavka iz knjige RŽVB: »Kuga vaše dobe se imenuje racionalizem in racionalizem je smrtonosen«. O racionalizmu sem tu že precej pisal, ta stavek pri tej »smrtonosnosti« meri na duhovno smrt. Smrt duše: zakaj racionalizem to prinaša? Racionalizem postavlja Razum na prvo mesto v duši (srcu), na mesto, ki pripada Bogu, posledica je tudi postavljanje Človeka na to mesto, kar je ponavljanje izvirnega greha, ki je prvemu človeku prinesel duhovno smrt. Le-to simbolizira izgon iz raja. Ta greh (racionalizem) zato človeku tudi danes prinaša to smrt.
Duhovna smrt: odsotnost duhovnega življenja (notranjega, višjega življenja). Takšno duhovno stanje pa vodi v krizo smisla. Zakaj? Ker v njem človek postane oropan nekega višjega (metafizičnega) cilja – cilja, za katerega bi bilo vredno živeti in tudi trpeti. V krizo smisla vodi brezciljno življenje, odsotnost smisla pa je močan (če ne glavni) vzrok za samomor. Izguba smisla (življenja) pomeni tudi izgubo smisla trpljenja, logično je zato, da se pri ateistih pojavljajo močne težnje po evtanaziji, saj ne vidijo nobenega smisla v trpljenju hudo bolnih, neozdravljivo bolnih, umirajočih – v takih situacijah je zanje evtanazija najboljši izhod.
Masovni pojav ateizma v našem času: on je predvsem posledica racionalizma in materializma naše dobe. Človek je zaradi njiju izgubil vero. Krščanstvo sicer trpljenja ne odpravlja, ga pa zelo dobro osmišlja. A zaradi izgube vere, zaradi duha tega časa, je človek izgubil tudi čut za sveto in s tem tudi za svetost življenja (črka naše ustave tu ne pomaga kaj dosti). In v krščanstvu je edini gospodar nad življenjem lahko samo Bog, a človek-racionalist se postavlja na mesto Boga.
Torej, kuga naše dobe, ki povzroča krizo smisla in ruši religijske etične temelje, ki vodi v izgubo čuta za sveto, ne povzroča samo duhovno, ampak tudi fizično smrt, ena od posledic pa je tudi težnja po uzakonitvi evtanazije.
