-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

V novi številki Demokracije preberite: Slovenija, vstan’ 2023: »Cesar je nag!«

Piše: Gašper Blažič

V tem mesecu se bomo spominjali 35. obletnice dogodka, ki je na ulice in trge prinesel slovensko pomlad. 31. maja 1988 je v zgodnjih jutranjih urah Udba potrkala na vrata stanovanja Janeza Janše, tedaj kandidata za predsednika ZSMS z zelo radikalnim programom, in mu odvzela prostost. Naslednji dan ga je po direktivah CK ZKS izročila varnostnim organom JLA in si skušala tako pilatovsko umiti roke v upanju, da se je s tem znebila enega nevarnejših nasprotnikov in zadovoljila apetite beograjskega vrha, ki je zahteval ukrepanje proti t. i. kontrarevoluciji. Vendar se je uštela.

 

Aretacija Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča je sprožila nov tok dogodkov. V nasprotju s pričakovanjem tedanje slovenske partijske nomenklature dogajanje ni bilo pometeno pod preprogo, saj ga je Odbor za varstvo človekovih pravic izpostavil v javnosti. Za slovenski (in tudi jugoslovanski) partijski vrh je bilo to prvo jasno znamenje, da se ne more več sklicevati na legitimno zastopstvo ljudskih množic. Junijski in julijski protesti leta 1988 so tudi v luči priprav na spremembe jugoslovanske ustave v smer centralizma izpostavili močno pripadnost naroda vrednotam demokracije in nacionalne identitete. Seveda pa je bilo potrebno dobro leto dni, preden je bila slovenska komunistična oblast pripravljena na resno popuščanje. S svojo zvijačnostjo je dosegla kompromisno rešitev »sestopa z oblasti«, pri čemer pa je obdržala vse njene vzvode v medijih in tudi v Republiški volilni komisiji ter zadržala staro kardeljansko ureditev tridomne republiške skupščine. Hkrati pa je s tiho privolitvijo v projekt razoroževanja republiške Teritorialne obrambe skušala spodnesti prizadevanja za osamosvojitev Slovenije. Vendar je s tem, če upoštevamo mnenje enega od arhitektov slovenske obrambe Antona Krkoviča, Slovenijo dejansko pahnila v vojno.

Socializem po meri Čebin

Zaradi dogodkov, ki so pred dobrimi tridesetimi leti privedli do padca komunističnega režima in slovenske poti v samostojnost, ima danes marsikdo slabo vest. Ne samo ministrica za kulturo Asta Vrečko in njena stranka, ki se naslanja na čebinska izročila, pač pa kar celotna vlada in koalicija, pa tudi njen civilnodružbeni in medijski podaljšek, ki so zadnje čase aplavdirali ob likvidaciji komaj dobro ustanovljenega Muzeja slovenske osamosvojitve. Verjetno so mislili, da so s tem simbolično likvidirali tudi kolektivni spomin na osamosvojitev kot diskontinuiteto – in prav tu je srž nacionalnega nesporazuma glede dogodkov iz leta 1991. Komunistični vrh, ki ga še vedno zastopa nekdanji predsednik centralnega komiteja Milan Kučan, zastopa mnenje, da je osamosvojitev samo eden od (manjših) korakov na prehodu Slovenije v »novi socializem«, ki si ga je ZKS potihoma omislila že leta 1958, vendar si ga vse do smrti diktatorja Josipa Broza Tita ni upala udejanjiti.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine