Piše: Frančiška Buttolo
Konec je blizu, Slovenci pa še kar plešejo. Dvoje včerajšnjih (27.3.) znamenj na medijskem političnem nebu nad Slovenijo verodostojno priča o tem. In tudi če nisi tipični Slovenec, ki se ne zanima za politiko, vidiš, da je v Sloveniji prav vse narobe. Slovenskemu narodu in državi smrtno nevarna politika ju vse bolj brezobzirno uničuje. Za njun obstoj se bori samo še nekaj Janševih ljudi, vsi drugi se prepuščajo umazanemu domačemu in tudi mednarodnemu političnemu toku, ki podira, poplavlja in odnaša vse pred sabo.
Tudi če sploh nočeš biti Slovenec, kot na primer jaz sama, še preveč dobro vidiš to svetovno marksistično multikulturalistično okupacijo EU in s tem tudi Slovenije. Zaradi nje, ker se je to sploh lahko zgodilo, ko smo si po stoletjih in stoletjih vendarle ustanovili lastno državo, sem se odpovedala svoji – slovenski – narodnosti. Zamerim namreč, smrtno zamerim Slovencem, ker jim je multikulturna komunistična okupacija ljubša od slovenske samostojnosti, zaradi česar so prav veselo podprli ukinitev (2022) prvega in edinega osamosvojitvenega muzeja v Sloveniji – Muzeja slovenske osamosvojitve. So takšni ljudje normalni?
Odpovedala sem se slovenstvu, kot da je to neka moja vzporednica številnim samomorom Judov po nastanku Hitlerjeve Nemčije, pa tudi Hitlerjeve in Stalinove Evrope. Zame ta, slovenska in mednarodna, politika za nas Slovence ni nič boljša od Hitlerjeve in Stalinove, čeprav vem, da je za Slovence diktatura – še zlasti komunistična – boljša od vsakršne demokracije. Tudi zaradi tega sem nad svojim narodom obupala, prepričana, da za Slovenijo ni več rešitve, in zaradi tega tudi hudo jezna,.
Čeprav vem, da bi moral v teh krutih političnih razmerah vsak pošten Slovenec tako rekoč žrtvovati svoje življenje za Slovenijo, ker je tako zelo ogrožena, vsaj tako sem prepričana, in, kot sem že zapisala, jezna zaradi tega, tudi dobro vem, da to ni mogoče. Tako kot ni bilo mogoče pod Hitlerjem ali Stalinom – tudi pod Titom.
Tudi če sploh nisi Slovenec, ki ga običajno govorjenje o politiki dolgočasi in prav nič ne zanima (razen tistega, ki mu, če je le doma, prav strastno prisluškuje pred sosedovimi vratih), si rad srečen človek, ki ga politika pusti v miru. Ne smejo te vznemiriti niti besede poslanca SDS Branka Grimsa (27.3.2023 v pogovoru z novinarko Aleksandro Jug na Nova24tv) niti besede Janeza Janše, najbolj preizkušenega slovenskega politika in najbolj slovenskega l v zadnjih petdesetih letih.
Pa vendar tudi mene skrbi, kdaj nas bodo začeli zjutraj ob petih odvažati na čudne kraje. In tudi mene, ki nisem več Slovenka, obhajajo dvomi v politično iskrenost in dobronamernosti vseh, ki strežejo po časti in življenju gospodoma Grimsu in Janši, tema dvema članoma SDS, zadnje čase menda hudo v nevarnosti zaradi domnevno politično podkupljivih, še zlasti lahkovernih (celo nekaterih neumnih?), a bolj multikulturnih in zmernejših “desničarjev”, močno po volji diktatorskim oblastnikom v vladi in v medijskem podzemlju. Na kar kažejo predvsem mesečne Kučanove statistike o priljubljenosti politikov. Najbolj priljubljen je očitno morebitni bodoči krvnik slovenskega novodobnega Črtomira. V to sem, čeprav nisem več Slovenka, najgloblje prepričana.
Dvomim pa, vse bolj in bolj, v politično poštenost, vseh tistih, ki trdijo, da Janši načelno ne nasprotujejo, potem pa skoraj naskrivaj, tako rekoč v mračni balkanski krčmi in pod mizo – seveda za “velike pare” – podprejo tudi najbolj fašistične predloge katerekoli marionetne vlade Kučanovrga in Sorosovega mafijskega podzemlja v Ljubljani. Ne, dragi verni Slovenci, v Kučanovem mafijskem podzemlju ni Boga. In vi to prekleto dobro veste. Je pa tam spodaj veliko denarja. Krvavega denarja, vseh, ki so v Sloveniji že dolgo prikrajšani za človeka vredno življenje – vseh, ki so dobro, dolgo in pošteno delali, pa nimajo zdaj niti človeške pokojnine niti ustrezne socialne in zdravstvene oskrbe. Tam je denar vseh, ki so zdaj na robu preživetja, in denar vseh, ki bodo morali oditi v tujino, čeprav je Slovencev v slovenski državi vse manj in manj. Kučanovo podzemlje vse te tragedije veselijo, saj Samostojna Slovenija ni bila nikoli njegova srčna želja. Kučan je Jugoslovan, Titov Jugoslovan. On, Kučan, ljubljenec skoraj vseh Slovencev, njihov drugi Tito, le malo moderniziran. Tudi zato sem se odpovedala svoji slovenski narodnosti. Pišem kot tujka v neki tuji državi.
In kateri dve znamenji na slovenskem političnem nebu so včeraj namerno spregledali skoraj vsi mediji? Janševo pretresljivo sporočilo z Ukrajine, ki jo svet polagoma očitno že spet prepušča Rusiji. Ob tem Janševem obisku smo lahko prebrali njegovo opozorilo, da je “pomoč Ukrajini še vedno mnogo premajhna in prepočasna, zamude pa se žal plačujejo s človeškimi življenji”. – “Boj Ukrajincev proti ruskemu agresorju je boj dobrega zoper zlo, ki ogroža varnost celotnega kontinenta in širše.”
Gospod Grims pa je v pogovoru z novinarko Aleksandro Jug na Nova24tv opozoril zlasti na glavne namene tistih, ki služijo milijarde in milijarde s fašističnimi ideologijami, kakršne so tri glavne v sedanji zahodni politiki, vse tri združene v marksističnem multikulturalizmu največjih bankirskih svetovnih gibanj za domnevne človekove pravice. Glavne med njimi so tri izključno finančne predpravice najbogatejših Zemljanov, v primerjavi s katerimi so prav vsi dosedanjimi totalitarizmi :prav miroljubni in komaj kdaj pa kdaj res podobni sedanjemu, sovražnemu do vsega človeštva in do celotne narave, ker je to finančno – seveda samo za peščico bankirjev – donosnejše.
Na prvem mestu so multimilijardni zaslužki peščice “človekoljubnih” bankirjev, ki načrtujejo in že uspešno izvajajo zamenjavo prebivalstva v zahodni Evropi. Na drugem mestu je pospeševanje skoraj že “mesarske” svetovne industrije za zamenjave spolov, milijardni zaslužki za nešteto operacij in ponovnih operacij in popravkov ponesrečenih operacij mladih in zdravih ljudi, zaradi obvezne spolne vzgoje že v vrtcih in osnovnih šolah, takšne vzgoje, ki že pred puberteto naredi iz otrok hude duševne bolnike.
Na tretjem mestu pa je uničevanje naravnega okolja z zelo donosnim pospeševanjem energetsko najbolj potratne industrijske proizvodnje. Takšna je na primer proizvodnja električnih avtomobilov. Velik del teh – domnevno ekoloških – industrij je surovinsko povsem odvisen od Kitajske, očitno že glavne svetovne velesile. Nikogar med temi človekoljubnimi svetovnimi bankirji pa ne moti, da gre v vseh teh primerih za najdražjo proizvodnjo, ki bo zahodno prebivalstvo povsem oropala normalnega – človeškega – življenja. Nikogar od njih ne motijo doslej najbolj nerazgradljivi odpadki, ki jih puščajo za sabo te proizvodnje. Takšne so na primer sončne in vetrne elektrarne na najboljših evropskih – tudi slovenskih – rodovitnih poljih. Nič hudega, saj se bomo hranili z umetno hrano, izdelano v podzemskih bioloških in kemičnih laboratorijih. Šal o okusnih ščurkih in črvih je vsak dan več. Vsekakor se bo poslej na naših poljih z nesluteno hitrostjo širila skoraj izključno – domnevno – ekološka energetska industrija.
Da, na nevarna znamenja marksističnega multikulturalizma sta včeraj pokazala politika Branko Grims in Janez Janša. Zato ne zaupam v politično razsodnost, dobronamernost in poštene politične namene tistih, ki se hitijo oddaljevati od teh dveh politikov, da bi se približali modernejši “agendi” Kučanovega foruma ali klana, že v vseh porah slovenske – bolj kot kdajkoli – fašistične politike.
