Piše: Z. P., STA
V Cankarjevem domu se je v petek začel 20. festival Fabula, ki ga je uvedel pogovor z ukrajinsko literatko Oksano Zabužko. Poleg romana Terenske raziskave ukrajinskega seksa, ki je ob izidu leta 1996 sprožil revolucijo na več ravneh, je spregovorila tudi o Ukrajini. Ta je po uspešnih bojih, ki jih ni nihče pričakoval, izstopila iz sence Rusije.
Kot je uvodoma dejala filozofinja, esejistka, prozaistka in pesnica v pogovoru s Ksenijo Horvat, je v Ukrajini trenutno vse delovanje usmerjeno v preživetje in v zagotavljane občutka normalnosti, pri čemer so se Ukrajinci znova začeli zavedati pomena kulture: še vedno delujejo gledališča, ljudje berejo knjige, tiskarne jih pod bombnimi napadi tiskajo, posamezniki skrbijo za njihovo evakuacijo v varnejše predele države, je naštela.
Vse to dogajanje sicer spremlja iz tujine, saj je lani, ravno ob začetku vojne, odpotovala z letalom na literarni večer v Varšavo, od koder se ni več mogla vrniti v domovino. Kot je povedala, se počuti kot nomadka, pred kratkim se je “sprla” z umetno inteligenco, ko ji je pametni telefon čestital, da je v enem letu obiskala na desetine držav in mest. “Tega si nisem sama izbrala, imela sem povsem druge načrte,” je poudarila.
V Rusiji po njenih besedah Vladimir Putin s svojo “denacifikacijo” vodi zastarelo politiko z rusifikacijo in kriminalizacijo vsega ukrajinskega, česar so bili vajeni že pri Vladimiroviču Andropovovu v 70. letih minulega stoletja. Ta pa sloni na zelo stari ideji iz 18. oz. 19. stoletja, ko sta bili po vzoru Grčije oblikovani t.i. Velika in Mala Rusija na temelju pravoslavne vere, s katero so se zoperstavljali turškemu imperiju in jezuitski ekspanziji, je pojasnila.
Kriminalizacija vsega ukrajinskega, zlasti pa jezika, je bila prisotna že v času njenega otroštva. Omenila je primer, ko jo je kot deklico v trgovini blizu doma neka stara Rusinja nadrla, ker je govorila v svojem jeziku. Ker je starka govorila s pozicije moči, se ji nihče ni upal upreti, oče pa ji je doma svetoval, naj ukrajinsko govori le doma. Kot družina intelektualcev, mami denimo niso pustili dokončati doktorata, so ubirali različne strategije, da so lahko preživeli v takšnem okolju.
To se je kazalo tudi v nekakšni jezikovni shizofreniji, saj je bil ukrajinski govor, ki so ga govorili doma, povsem drugačen od uradnega. Prav zato je njena knjiga, v kateri je pisala v pogovornem jeziku, sprožila revolucijo tudi na ravni slovnice oziroma skladnje, je poudarila.
Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa je ob izidu povzročil pravi škandal. To je bila prva knjiga sodobnega ukrajinskega avtorja s sodobnimi literarnimi protagonisti, ki je imela uspeh na knjižnem trgu, ki se je šele postavljal, je pojasnila. Pred tem so bili Ukrajinci založeni s cenovno ugodnimi ruskimi knjigami, kar je bila še dediščina prejšnjega sovjetskega sistema. Ob izidu je bila deležna tako kritik, češ da spodobna ženska ne more napisati takega romana, do zahval bralk, ki so ji pripovedovale, da je pisala njihove zgodbe, tiste, ki so jih same s solznimi očmi skrivale pod blazinami.
Danes se lahko roman bere tudi v aktualnem kontekstu, saj lahko telo v njem nastopa tudi kot metafora države, ko na ozemlju dejansko potekajo terenske raziskave. Avtorica je na pobudo italijanske založbe nedavno izdala že novo knjigo Najdaljše potovanje, v kateri med drugim pojasnjuje zgodovino konflikta med Ukrajino in Rusijo.
V pogovoru s Ksenijo Horvat sta se dotaknili tudi občutljivega vprašanja ruske in ukrajinske umetnosti in umetnikov. Kot je poudarila, ima precej prijateljev – umetnikov iz Rusije, s katerimi gre tudi na kavo. V javnosti pa ne želi stati oz. sedeti na istem odru. “S tem, ko dajo čas Rusu, ga odvzamejo Ukrajincu,” je menila in sklenila: “Danes je napočil čas, da se da besedo Ukrajincem”.
