Piše: Aleksander Rant
Danes je že vsem, ki delujemo v medijih ali politiki, jasno, da je levica organizirana. Pa ne zgolj v regijskem ali državnem smislu, pač pa globalno. Jasno je, da pošastna ideologija predrugačenja človeka prodira v vse pore življenja, od šole do sodišč. Kljub zavedanju, da se borimo proti globalnemu zmaju, ki svoje aktivnosti globalno vodi in financira, pa še nismo dovolj izobraženi v njihovih metodah. Metodah namernega razdvajanja ljudi in odvračanja pozornosti od pomembnih tem.
V Sloveniji je to še posebej pomembno, saj si ne smemo privoščiti delitev iz polovice preteklega stoletja, če želimo preživeti. Danes vemo, da je bila komunistična revolucija organizirana kraja, organiziran genocid, organizirano uničevanje vsega slovenskega. A leta 1990 smo Slovenci in Slovenke tradiciji revolucije rekli ne, izglasovali smo si lastno državo, demokracijo, ustavo, pravila, ki veljajo enako za vse. In že dobrih 30 let v jedru naše državnosti tli pritlehna revolucionarna zver, ki je za obrambo svojih privilegijev pripravljena uničiti tudi našo lastno državo.
Ta zver še danes obvladuje policijo, tožilstvo, sodstvo, zdravstvo, medije in šolstvo. Obvladuje ustvarjalce javnega mnenja in obvladuje vse leve vlade od osamosvojitve naprej. Gre za sprego med politiki iz časa totalitarizma in kriminalom, ki je vladala pretekli nedemokratični državi. In ta stroj deluje kot namazan. Ljudi, ki so temu stroju na poti, se najprej medijsko uniči, nato se jih brez dokazov obsodi in zapre. Ljudi, ki so del tega stroja, se medijsko brani, kljub dokazom oprosti in nagradi s kakšno dobro službo v državnem podjetju. Učitelji vzgajajo otroke v norost, mediji poročajo o lažeh kot resnici, kriminalci so največji poštenjaki in poštenjaki so kriminalci. Partizani so heroji, čeprav so morili lasten narod, osamosvojitelji pa barabe, čeprav niso prelili niti kaplje slovenske krvi.
A teh širših resnic se danes konservativci in vsi ljudje dobre volje že dobro zavedamo. Ne zavedamo pa se tistih majhnih pristopov, ki nam jemljejo energijo, da bi se zoperstavili velikim posegom v družbo. Eden lepših primerov levičarskega delovanja je ekstremna provokacija, ki izzove močan odgovor. Levičarji vedno ciljajo tja, kjer boli. Napadejo vero, družino, delo, politično prepričanje. A ključen je odziv. Brez odziva njihov sistem ne deluje. Bolj kot je odziv žolčen, bolje je za levičarje.
Primer: Nika Kovač javno na Trgu republike pove, da ”ljudstvo” zahteva, da se ljudem obdavči nepremičnine, ker ubogi otroci elite morajo živeti v najemu v Ljubljani. Njena izjava je skrbno pripravljena, od besede do besede, da povzroči želeni rezultat. Jezo, gnus, obup. Pošteni ljudje se odzovejo žolčno, Niko obkladajo z raznimi zmerljivkami, od debeluhinje do bistveno bolj sočnih oznak. In tako je zmagala Nika, dosegla je želeni cilj. Sedaj lahko levi mediji pišejo o skrajnih napadih na ubogo dekle, ki hoče samo dobro. Nihče se ne pogovarja več o tem, da nam bo vlada nacionalizirala nepremičnine.
Drugi primer je neposredno preusmerjanje pozornosti. Vlada sprejme zakon, ki ukine rast splošne olajšave. Po domače – vsem efektivno zniža plače. ”Nekaj je treba ukreniti. Že vem, pošljimo Urško s falconom v Avstrijo ali pa naj pride v minikikli v Državni zbor ali pa naj ob srečanju z verskimi voditelji nosi res globok dekolte.” In cela desna sfera se začne ukvarjati s stvarmi, ki jim jih na pladnju servira globoka država. Danes se nihče več ne pogovarja javno o splošni olajšavi. Temo so s kiklicami in dekolteji efektivno ubili.
Čas je, da se tudi drugi politični pol izobrazi v taktikah levice. Taktikah, ki so namerne, pripravljene, načrtovane, naklepne. Taktikah, ki zamegljujejo veliko krajo našega denarja in slikajo povsem normalne posameznike kot ekstremiste. Nehajmo se odzivati na provokacije, nehajmo pisati grde stvari, ki jih levica le izkoristi, da pokaže s prstom nazaj. Bodimo boljši od njih. In ko ne bo odzivov desnice, se bo pokazalo, da so pravi rasisti in šovinisti le na levici. Pokazalo se bo, da je levica edina, ki res sovraži. Če konservativci uspemo prepoznati vabo, se bomo lahko izognili trnku. Ne pravim, da moramo postati mehki ali prilagajati svoja stališča. Kje pa! Še bolj trdno jih moramo zagovarjati, a na način, da levici in njihovemu medijskemu ter sodnemu monopolu ne dajemo možnosti za to, da nas uničijo z našimi besedami.
