Piše: Davorin Kopše
Moj poziv Asti Vrečko “poberi se” je v svojstvu veterana vojne za Slovenijo. Ob čakanju na odhod JLA iz države 25. oktobra 1991 smo pogovorno pogosto rekli, naj se čim prej poberejo iz naše države. In so se pobrali. Tudi v primeru odločanja o Muzeju slovenske osamosvojitve ne bi smelo biti nobenega popuščanja. Kdor tega ne razume ali nasprotuje ohranjanju slovenske identitete na spodoben način, naj se pobere. Samostojna Slovenija in osamosvojitveni procesi nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kot taki ne spadajo v noben skupni muzej. Še posebej ne spadajo v nekakšno enakopravno obravnavo tistih, ki so bili proti, in tistih, ki smo bili za osamosvojitev.
Mnogi osamosvojitelji, vojaki, policisti in civilisti so v času osamosvojitvenih procesov in vojne tvegali svoja življenja, nekateri pa so jih izgubili. Sam nisem bil neposredno vpleten v vojaške spopade, sem se pa izpostavil. Večino časa vojne sem prebil s puško na rami, nekajkrat pa tudi v roki na Šubičevi in na Prešernovi cesti v Ljubljani in tam okoli. Puško sem snel, ko sem nekaj ulic stran slišal rafal, s katerim je bil na barikadi ubit policist.
Za obrambo samostojne Slovenije se je odvijala vojna
Ko so mi v ušesa udarili poki ob sestrelitvi helikopterja, ki je padel v Rožni dolini, sem se oziral, kam bi lahko zalegel, ker v tistem trenutku nisem vedel, kaj se je zgodilo. Ko je bil napovedan desant na parlament, kjer je bilo zasedanje, so mimo mene v bojni formaciji pritekli in zalegli policijski specialci. Tudi takrat sem snel puško z rame. Desanta, kot je znano, ni bilo.
Vse to pa ni bilo dramatično, kot je bilo v Gornji Radgoni, na Holmcu, v Rožni dolini, v Krakovskem gozdu, na Brniku in še kje, tudi v politiki in na mednarodnem parketu je bilo pestro in tudi to je pomenilo nositi glavo v torbi. Če bi se vojna drugače končala, bi marsikdo končal v kaki fojbi. V vojni je na naši strani za Slovenijo padlo 17 braniteljev domovine, enega pa je dve leti kasneje ubila mina JLA. Uradno so k temu prišteli še pilota prej omenjenega helikopterja Antona Mrlaka, kar je potvorba, saj se je izkazalo in je bilo potrjeno na sodišču, da so ga slovenske enote v skladu z vojaškimi pravili sestrelile kot sovražnika. Agresorska JLA je ubila tudi 12 tujih državljanov.
Pred vojno so nas kasnejši napadalci s pomočjo dela izdajalske politike v veliki meri razorožili. Ves čas samostojne Slovenije so bolj ali manj poskušali oslabiti Slovensko vojsko in so jo spravili skoraj na kolena. Zame je bilo to ves čas ponižanje. Za ministra za obrambo so nam v času samostojne države postavili enega največjih nasprotnikov ustanovitve Slovenske vojske Romana Jakiča. Ker sem bil pripadnik Slovenske vojske, tega čustveno res ni bilo lahko prenašati.
Protiustavna uporaba Slovenske vojske
Ves čas po osamosvojitvi gledamo cirkuške predstave poveličevanja Tita in rdeče zvezde ter revolucije. Na t. i. partizanska obeležja hodijo delegacije, ki v resnici poveličujejo revolucijo, pri tem pa uporabljajo simbole, ki to revolucijo tudi predstavljajo. NOB je bil zlorabljen med vojno in se ga zlorablja še danes. Naj se oblečeni v tiste šeme smešijo, nedopustno pa je, da morajo tam v čast njihovim zločinskim idealom stati vojaki Slovenske vojske. Žal, in to je narobe, prav v vrstah ponosnih naslednikov komunistov združujejo in izenačujejo partizanstvo in revolucijo. V to želijo zbasati še osamosvojitveno vojno.
Upor okupatorju je bil častno dejanje, vendar je bil zlorabljen za revolucijo. Za revolucijo je bila zlorabljena tudi partizanska vojska, ki je skupaj s komunisti na silo uvedla totalitarni režim in komunistično državo. Ta partizanska vojska je postala JLA, ki je takoj po razglasitvi samostojne Republike Slovenije napadla mlado državo. Pod vodstvom tedaj še zelo delujoče partije so bili vojaško in moralno premagani. Poražena komunistična vojska je odšla, ostala pa je vsa ostala njihova navlaka, ki smo ji velikodušno dopustili nadaljnje delovanje.
V Sloveniji je poveličevanje komunističnih totalitarnih simbolov protiustavno. To je potrdilo Ustavno sodišče, ko je s to obrazložitvijo prepovedalo poimenovanje neke ceste po diktatorju Titu. Kljub temu še vedno gledamo častno enoto Slovenske vojske, ki je ob različnih priložnostih postrojena z ramo ob rami z ostanki preteklega režima. Slovenska vojska je na ta način uporabljena protiustavno, saj izkazuje čast tistim, ki jih krasijo zgodovinsko okrvavljene totalitarne rdeče zvezde. Ne vem, če še kje na svetu zmagovalec v vojni na tak način izkazuje čast poražencu.
Še eno sramotenje in zloraba Slovenske vojske se je zgodila pred dnevi. Ob smrti visokokvalificiranega kršilca človekovih pravic in zapriseženega Udbovca Janeza Zemljariča je Golobova vlada sprejela odločitev, da se ga pokoplje z državnimi častmi in s tem potrdila svojo protislovensko nrav. Zmagovalci v vojni so morali kot pripadniki častne vojaške enote še enkrat izkazati čast predstavniku propadlega in vojaško poraženega režima. In to na zahtevo slovenske vlade, kar je prvovrstna sramota. Na pogrebu smo lahko videli množico obrazov, ki so nasprotovali osamosvojitvi.
Asta kot figura skrajnežev
Asta Vrečko je kot predstavnica skrajno leve koalicijske partnerice v Golobovi vladi Levice ministrica za kulturo. V tej vlogi je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ki predstavlja najveličastnejši dosežek slovenskega naroda. Tudi ta protislovenska ministrica poskuša tako kot tisti na obeležjih revolucije stlačiti zmagovalce in poražence skupaj. Na ta način poskušajo doseči videz nekakšne kontinuitete, ki to ni. Osamosvojitev je bila presek in začetek nečesa novega. Predstavniki bivšega režima s tem nimajo nič, razen nagajanja in uporabe Aste Vrečko kot figure na svoji šahovnici intrig. Daj, Asta, poberi se, nisi predstavnica naše kulture in naših legitimnih potreb.
Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je ustanovila prejšnja vlada, se je pripravljala že nekaj mesecev. Pravijo, da sta tej nameri prikimali veteranski organizaciji Sever in Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Če je res tako, so izdajalci tudi oni, sicer pa je znano, da sta predsednika Tomaž Čas in Ladislav Lipič prodani duši in sta bolj proti samostojni državi kot zanjo. To se izkaže vedno, ko je treba podpreti levo politiko, ki ji je edino Jugoslavija intimna opcija.
Krko, kje je tvoj ponos?
Brigadirju Antonu Krkoviču sem stopil v bran, ko so ga napadali po zaposlitvi pri Golobu v Gen-I. Takrat sem v kolumni napisal, da ga bom vedno cenil kot osamosvojitelja, ki je skrbel za delovanje vojske. Celo zahvalil se mi je za to. Danes, ko je treba braniti zgodovinski spomin tudi na njegov prispevek, ga ni nikjer. Njegova pasivnost kaže na to, da je dokončno prestopil na nasprotno stran. Na stran poražencev torej, ki želijo zabrisati in zamegliti spomin na osamosvojitev. Pa tako goreče nam je včasih obujal spomine na osamosvojitvene dogodke. Ko se je razoroževalo Slovensko vojsko, je bil med prvimi, ki so se uprli. Bo tokrat med zadnjimi, ki bodo karkoli rekli? Ali pa bo za vedno obmolknil? V tem primeru umikam vse svoje besede, ki so mu dale priznanje.
Naša nesporna dolžnost je, da postavimo sodoben in samostojen muzej slovenske osamosvojitve. Ne skupaj z neko novejšo zgodovino, kamor spadajo vse sorte dogodki, ki so lahko pozitivni ali negativni. Množica vsega tega zmanjša pomen največjega dogodka za Slovence v zgodovini. Čaka nas tudi naloga odstranitve vseh javno izpostavljenih simbolov revoluciji in preimenovanje ulic, cest in trgov, ki spominjajo na krvave roke. Izgovor, da je to del naše zgodovine, ne more biti opravičilo. Dokler obstajajo ta obeležja v javnosti, se tisti, ki nimajo jasne slike in dovolj odločnosti, vedno znova zatečejo k njim, kjer dobijo potrditev, da je njihova zmota prav.
