Piše: Frančiška Franca Buttolo
Statistika o Soroseven Slovencu 2022
(Ker velika večina Slovencev ni več slovenska, vsaj okoli 60 odstotkov, vse v pričujočem članku velja izključno za prave Slovence.)
Zadnje volitve in referendumi so jasno pokazali, kakšen je pravi Slovenec v odhajajočem letu 2022. Predvsem je pohlepen po denarju. Zdaj se najbolj prilizuje svetovnemu bankirju in svetovnemu preroku, ki v svoji globalistični ideologiji združuje vse tri največje totalitarizme iz prejšnjega stoletja. Presenetljivo pa je osebnost Slovenca 2022 zelo v skladu z vrednotami Soroseve, že skoraj po vsem zahodnem svetu zmagovite totalitarne ideologije.
Gotovo zaradi tega, ker je za Slovence najbolj značilno, da si za udejanjanje novih vrednot prizadevajo s p u š k o in k n j i g o.
Zato je Sorosev Slovenec v letu 2022 poskušal s puško (v resnici z nasiljem nad drugače mislečimi) najprej likvidirati vse najhujše “janšiste”, torej vso aktivno politično desnico, zbrano v SDS. Kajti vse druge stranke, tudi navidezno desne, se strinjajo s Sorosevimi globalističnimi vrednotami. Gredo torej naprej s časom, bi rekli v Vatikanu. To pa v vsakdanji politični govorici pomeni, da kar s policijskimi plakati, na katerih so slike in pozivi ljudstvu, naj iskanega “janšista” čimprej – vsaj politično, če ne gre drugače – likvidira. Sorosev Slovenec 2022 je navdušen, saj v tej metodi partizanskega boja vidi kontinuiteto boja OF, v največji meri proti sovražnikom stalinizma v drugi svetovni vojni.
Drugi način boja Sorosevega Slovenca 2022 s puško pa je uporaba nasilja nad pasivnimi “janšisti”, tistimi, ki bi lahko nevarno – prav komunistično – zmanjšali bogastva najbolj delavnemu delu poštenega slovenskega naroda – z ruskimi dačami, najdražjimi snobivskimi avtomobili po Titovem zgledu, s kapitalom v davčnih oazah in s totalno – “demokratično” in z vso mogočo, predvsem mafijsko, politično močjo. Saj si “janšisti” na vso moč prizadevajo, da bi “jebenim” najranljivejšim skupinam, starimi, bolnimi in najrevnejšim skupinam državljanov, tistim, ki niso v življenju dosegli ničesar, niti borčevske pokojnine vsaj v peti generaciji, “nekam v neskončnost” podaljšali njihovo “jebeno” bedno životarjenje. Reševanje države pred komunistično diktaturo bolnih starcev in drugih bednih “norcev” vsekakor je politična naloga Sorosevega Slovenca 2022. Ampak ne tako, da bi jim podaljševali nekvalitetno življennje. Zato se zavzemajo za humano evtanazijo. Ne taksno, kakršno so Titovi junaki uporabljali v Hudih jamah, takšna evtanazija sodi še v prejšnje stoletje. Zdaj imamo na razpolago boljše, tudi bolj učinkovite, skoraj nedokazljive in brez posmrtnih ostankov, tistih “jebenih” kosti, ki jih “janšisti” neprestano vlačijo na svetlo. Boj za sprejetje zakona o tovrstni, zelo dobri in kar najbolj kratkototrajni oskrbi “kao” najranljivejših, naj vendar poteka do konca, do sprejetja Toninovega zakona o evtanaziji. Tonin je namreč že prvo jutro po evtanaziji treh referendumov SDS – kot se kristjanu spodobi – sporočil domu in svetu, da je treba zdaj samo še do konca sesuti SDS, NSi pa ponuditi Meščeva ministrstva, saj je premili Mesec čisto nesposoben za zabadanje evtanazijskih igel. Kristjani pa so se naučili vsaj tega, kako se v Kristusove roke in noge zabija žeblje.
A za uveljavljavitev humane evtanazije – z geslom Srebrne niti “Najboljšo evtanazijo v vsako vas!” – je nujno potrebno čimprej, takoj, uzakoniti tudi to humanitarno dejavnost. Inštitut 8. marec pa naj poskrbi za veselo propagando. Denarja zanjo mu ne bo manjkalo. Niti za izposojo kužkov in “mucik”, pa za njihovo hrano. Poslal ga bo Sorosev Obama. Upajmo, da bo tudi ta zakon vsak čas na referendumu.
(O lkvidacijah s knjigo pa v nadaljevanju, tudi z zgodovino Fotopuba, kričaško komunistične RTVS , o – vsaj načrtovanih – štiridesetih slovenskih jezikih, maternih in jugomaternih, ter podobnih “štalah”.)
Referendumska “štala”, 2
S puško, še bolj pa s knjigo, smo Slovenci uničili svoj narod. Ni bilo lahko Komunistični partiji Slovenije na Titovo genialno povelje, naj praktično celotna slovenska meščanska kultura nikoli več ne vodi prelepih slovenskih Alp, ustrezno ukrepati. Veliko ljudi so potrebovali za to “progresivno” čiščenje slovenske kulture. Nekaj vidnejših kulturnih Slovencev pa se je vendarle rešilo in si našlo nove domovine, številni zlasti v Argentini.
Zaradi vseh teh dejstev o slovenski novi, komunistični, danes bi rekli “progresivni” kulturi, komunistom ni bilo nič laže kot s poboji izvesti kulturno revolucijo, ohraniti revolucionarno, danes bi rekli “progresivno” slovensko kulturo, ki je, če smo odkriti, skoraj ni bilo.saj če tistih nekaj rahiličnih Kajuhovih pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Balantičevimi, ki so vrh slovenske literarne umetnosti, že od daleč vidimo, da so Kajuhove komaj, komaj, komaj primerne celo za kak boljši partizanski miting. Josip Vidmar, z dobrim umetniškim okusom, je ob partizanskih svečanostih raje kot v slovensko komunisti no umetnost segal po evropski klasiki, seveda tudi ruski. In, Bogu bodi potoženo, samo Kocbek je v resnici segel vise, dokaj više, od čisto spodnjih vej. Ampak Kocbek niti ni bil pravi komunist, nadaljeval je svoje predvojno zahodnoevropsko ustvarjalno pot, neprestano trn v peti komunistom.
Skratka, izrazita, prava umetnika po slovenski moderni sta bila samo France Balantič, vrtoglavo genialen, pravi naslednik Franceta Prešerna, in Edvard Kocbek. Potem pa vse tiho je bilo, bi rekel Aškerc, se vedno edini slovenski pravi epski pesnik.
V šestdesetih se je oglasil Šalamun in prelomil s tradicijo. Ciljal je na Nobelovo nagrado, krvavo resno, pa ni dosegel ničesar – če izvzamemo dokaz, da poezije ni več, vsaj ne v zahodni kulturi. Zato Šalamunova poezija ni vrh slovenskega modernizma, ampak vrh konca poezije, njene odsotnosti, ki jo je Šalamun nadomestil s posmehom vsej slovenski pesniški ustvarjalnosti. Pravi kulturni nihilist.
Je pa bil Šalamun predhodnik tiste in takšne kulture, ki se zdaj pri nas bohoti po raznih fotopubih. Nekaj tovrstnega cinizma je tudi v drugih kulturnih ustanovah, ves je neizviren in absolutno kičast, drag pa kot žafran.
S takšno kulturi pa slovenski narod res ne more preživeti 21. stoletja. Tako pa je zaradi tega, ker vsi umetniki zavedno samo lažejo, se sprenevedajo in finančno odirajo slovenske državljane.
(Medijev nisem omenila, so se slabši od umetnosti, nasledniki stalinističnega radia Kričač. Pa tega ne govorim zato, ker bi jim bila nevoščjliva zaradi zmage na referendumu, ampak zato, ker se mi medijski delavci – večinoma najslabše, politično najbolj, že kar tragično iznakažene kulturne osebnosti – dobesedno smilijo.)
Franciska Franca Buttolo
Frančiška Franca Buttolo