Piše: Petra Janša
Minuli petek je potekal strokovni posvet o situaciji, v kateri se je znašel Muzej slovenske osamosvojitve. Vlada ga namreč želi pripojiti Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Razpravljavci so si bili enotni, da je ukinitev omenjenega muzeja posmeh osamosvojitvi.
Minuli petek je v prostorih Muzejske zbirke VSO potekal posvet Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) z naslovom »Muzej slovenske osamosvojitve – Kaj je stroka, kaj kultura, kaj politika in kaj ideologija?«, na katerem so sodelovali znanstveni svetnik in zgodovinar ddr. Igor Grdina, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman, predsednik Združenja VSO Lojze Peterle, predsednik društva KUD KDO za krščansko umetnost in kulturo, filozof Andrej Lokar, direktor Muzeja slovenske osamosvojitve dr. Željko Oset in zgodovinar dr. Stane Granda.
Lojze Peterle: Gre za posmeh osamosvojitvi
Predsednik Združenja VSO Lojze Peterle je uvodoma poudaril, da je brez vsakega pogovora, brez komunikacije, ne da bi ministrica za kulturo sprejela direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve, obiskala muzej ali kakšno razstavo, vsa slovenska javnost skupaj z muzejem samim konec oktobra izvedela za namero ministrice za kulturo o likvidaciji Muzeja slovenske osamosvojitve z združitvijo z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Ob tem je ministrica zatrdila, naj bi šlo za ideološki projekt. VSO je na to reagirala z javno izjavo in pozvala ministrico, naj svojo izjavo prekliče, da bo muzej lahko nadaljeval z delom kot samostojna muzejska ustanova. »Navzven nedolžno razložena namera ministrice za kulturo o združitvi dveh muzejev v nov zavod ni samo eden od izrazov alergije nad zadnjo Janševo vlado ali podaljšek kakšnih osebnih interesov, ampak razodeva bolj vprašljivo ozadje. Gre za razumevanje osamosvojitve in odnos do nje. Namero, da se de jure in de facto ukinja muzej kot odločitev demokratično izvoljene slovenske vlade, izraža temeljni odnos dela slovenske politike do osamosvojitve. Namesto velikodušne podpore in novih idej za muzejski prikaz osamosvojitve, je muzej doživel etiketo ideološkega projekta,« je izpostavil Peterle in dodal, da namero sedanje vlade vidijo kot posmeh osamosvojitvi, škodljivo diskontinuiteto začetega dela in izraz ohole oblastiželjnosti, ki nacionalni projekt muzeja potiska v polarizacijsko območje obračunavanja med našimi in po novem »mračnimi silami«. »Na delu je spet revolucionarna paradigma, ki smo se ji odpovedali prav z osamosvojitvijo. Paradigma, ki hoče graditi boljši svet tako, da se izloči drugega in drugačnega,« je še dodal Peterle in se ob tem zahvalil predsedniku države Borutu Pahorju, da se je javno zavzel za Muzej slovenske osamosvojitve kot samostojne ustanove.
Andrej Lokar: Levica je ustvarila sociološko enklavo
Predsednik društva KUD KDO za krščansko umetnost in kulturo, filozof, kolumnist in družbeni kritik Andrej Lokar je spomnil, da se ministrica za kulturo pri ukinjanju muzeja vseskozi sklicuje na ločitev kulture in ideologije. Po Lokarjevem mnenju je to dejansko nemogoče, saj je ideologija v kulturi vedno prisotna. »Je pa temeljna lastnost našega časa to, da se je v razumevanju kulture v skrajnosti uveljavil tako imenovani instrumentalni um.« Po njegovem mnenju se kultura vedno razume kot instrument oziroma sredstvo za dosego ciljev, ki so zunaj same kulture, in služi nečemu, kar ni njena substanca. »To se ne nanaša le na same avtorje umetniških del, ampak tudi na samo recepcijo. Predpostavlja se, da tudi tisti, ki so bralci, gledalci ali poslušalci, recipirajo umetniško delo tako, da podajajo vsebine naprej tako, da te lahko prinesejo družbene spremembe.« Lokar opozarja, da se je v Sloveniji ustvaril nekakšen kulturno-umetniški sistem oziroma sociološka enklava z dvema temeljnima lastnostma: prva je ta, da je sistem neposredno subvencioniran od države, saj drugače ne more preživeti, druga pa je instrumentalna raba tega sistema. »To smo videli z nemiri med zadnjo Janševo vlado.« Ti so bili sproženi z namenom, da se odstrani komunikacijski šum, ki ga je v sistem subvencioniranja vnesel takratni minister za kulturo Simoniti. »To je bil edini razlog nemirov.« Lokar je še izpostavil, da ima kulturno-umetniški sistem, ki ga obvladuje opcija, ki je trenutno v vladi, izjemen pomen tudi pri ustvarjanju javnega mnenja. »Poglejmo samo, kako so nekateri kulturniki angažirani v predvolilnem boju, kar je nekakšen unikum v primerjavi z drugimi državami. To je lahko odločilno pri volilnih izidih. Sedanja ministrica za kulturo pa to imenuje strokovna javnost.« Lokar meni, da je strokovna javnost v resnici prej omenjeni kulturno-umetniški sistem, ki ima dve funkciji: »Kadar je ta politična opcija na oblasti, ima funkcijo, da projekt podpre, kadar pa ni na oblasti, pa ta ista politična opcija poskuša preprečiti drugim oblastem in političnim opcijam, da bi vladale.« Lokar še meni, da ustanovitev muzejev sodi v infrastrukturo, o kateri mora odločati politika in ne stroka. »Stroka je nekaj, kar nima mandata volivcev in nikomur ne odgovarja.« In to ministrica ve. »In drugo, kako lahko stroko opredelimo kot nekaj demokratičnega? Ministrica pravi, da je večina strokovnjakov proti ustanovitvi muzeja, a glede stroke ne pove ničesar.« Lokar je še opozoril, da je prednost levice pred t. i. slovensko desnico v tem, da je bila ta sposobna ustvariti družbeno omrežje, v katerem je tudi kulturno-umetniški sistem. To imenujejo NVO oziroma civilna družba, ki omogoča ali onemogoča politiki, da vlada. »To je osnovni problem, s katerim se bo morala soočati slovenska politika, predvsem desnica, če bo spet prišla na oblast. Morala se bo nenehno soočati s strukturo, ki bo ustvarjala družbeni red, in bo omogočila vladanje ali pa, če se bo pojavila nasprotna opcija, bodo to ovirali na vse mogoče načine. Rešitev je v tem, da tudi slovenska desna opcija počasi začne ustvarjati svoje družbeno omrežje, ki bo imelo podoben namen, kot ga ima levo družbeno omrežje – da bo na vse mogoče načine oteževalo oblasti, da bi popolnoma obvladovala celoto slovensko družbo.«
Dr. Željko Oset: To so resne zadeve
Direktor Muzeja slovenske osamosvojitve dr. Željko Oset je odločitev slovenske vlade o ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve razumel kot dodatno investicijo in določitev prioritete, sam muzej pa kot prikaz tega izjemno pomembnega dogodka, ki združuje dva procesa: na eni strani imamo demokratizacijo, na drugi osamosvojitev. Dr. Oset je ob tem citiral akademika Hribarja: »Glede demokratizacije je vladalo široko, skoraj večinsko soglasje, glede osamosvojitve pa ne.« Po njegovem mnenju je odnos do drugega procesa še zmeraj ključen in še zaznamuje današnjo dobo. Delo direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve vsebuje dva sklopa, gradbenega in muzejskega. Glede prvega je dr. Oset dejal, da dokumentacija ni bila dobro pripravljena in bo na koncu marsikoga bolela glava. Glede drugega sklopa, samega muzejskega dela, pa je bilo treba zaposliti nove sodelavce in začeti z delom. Pripravili so dve razstavi: prva je bila vezana na plebiscite skozi čas, druga pa je bila posvečena dr. Jožetu Pučniku, spominu sodobnikov in zgodovinskemu spominu. Dr. Oset je ob tem pripomnil, da o novem, načrtovanem muzeju uradno ne ve nič, »čeprav upravlja z nemajhnim državnim premoženjem«. »Del stavbe, ki je dodeljen Muzeju slovenske osamosvojitve, je ocenjen na približno 168.000 evrov, celotna investicija v prostore v upravljanju Muzeja slovenske osamosvojitve pa je po projektantski oceni 8.007.589,59 evra. Gre za velik znesek in muzej ima pogodbene obveznosti do gradbenega izvajalca, ki ga zanima, kaj bo s to investicijo. Prav tako to zanima nadzornika. To so resne zadeve. Takšne spremembe lahko tudi negativno vplivajo in pošljejo napačen signal.« In kaj so »ideološke« teme, ki bi sledile in so določene v strateškem načrtu? »Civilna družba v 80. letih, Okoljevarstveno in okoljska gibanja, Značke, plakati in pamfleti, Kaj bomo pa jedli –gospodarske dileme ob osamosvojitvi, Izseljenci lobirajo za Slovenijo, Družba je družba, služba pa služba, Demokratične spremembe in demokracija, Nove države v Evropi ob koncu 20. stoletja, Nacionalni emblemi, simboli in grafiti, Časopisi, osamosvojitev in pluralna družba itn.« je še dejal dr. Oset, ki se ob tem sprašuje, ali so to nezaželene teme.
Dr. Jože Dežman: Švedi spodbujajo učenje o gulagih
Dr. Jože Dežman je dejal, da v evropskem okvirju Švedi spodbujajo učenje o gulagih, ker želijo pokazati, da demokracija ni samoumevna in da obstajajo svetovi, ki so precej različni. »V Sloveniji je dialog med tema dvema svetovoma zelo neuravnovešen,« je poudaril. »Republika Slovenija je nov svet, titovina oziroma socializem je stari svet. In med njima se da narediti kar nekaj razlik. Pri enem gre za enopartijsko diktaturo, pri drugem za pluralno demokracijo, imamo svet laži in svet resnice, samoupravljanje in tržni kapitalizem.«
Dodal je, da je zanj obstoj republike same in teh 30 zlatih let slovenstva tisto, kar je treba spraviti v javni zavesti na kulturno raven. »Zgodovina sama po sebi upravičuje investicije v Muzej slovenske osamosvojitve ter v več dela in spremembo mentalitete tudi v drugi muzejski raziskovalni mreži.«
Ddr. Igor Grdina: To ni dobro!
Po besedah zgodovinarja dr. Staneta Grande obstaja daljša gonja zoper osamosvojitev. Spomnimo se samo, da so poskusili ukiniti Študijski center za narodno spravo. Zgodovinar ddr. Igor Grdina je dejal, da so na tak način fašisti na Primorskem ukinjali slovenske institucije in s tem uničevali slovenstvo. »Če gremo po ključu, zakaj sta potrebna dva muzeja osamosvojitve, se vprašajmo še, zakaj sta potem dva muzeja novejše zgodovine. Eden je v Ljubljani za celotno Slovenijo, eden pa v Celju. Saj Celje je tudi v Sloveniji, tam bi bila lahko podružnica. O tem govorim, ker je tamkajšnji direktor zelo glasen glede zgodovine in pravi, da tako ali tako tisto, kar je bilo pred 20. stoletjem, tako rekoč ni pomembno. Seveda je pomembno,« je izpostavil ddr. Grdina in dodal, da zgodovina ni samopostrežba, ampak je posebne vrste veda z znanstveno metodologijo. »Tole, kar se dela, in tako, kot se dela, ni dobro. Tako se nekoč ni delalo, vendarle so obstajali interni posveti. Ukrepi so bili premišljeni. Tukaj so indici, da je to kar nekako na hitro napravljeno.« Glede strokovnih izjav, na katere se je oprla ministrica Vrečkova, je dejal, da je šlo za osebna mnenja direktorjev muzejev, ne pa za uradno stališče institucij. Ob tem pa je potrebno zavedanje, da so to institucije, ki na neki način tekmujejo za iste finance.06
Dr. Stane Granda: Problem je v učnih programih
»Problem je v učnih programih, ne pa v učbenikih,« je prepričan zgodovinar dr. Stane Granda, ki pravi, da je danes mogoče v učbenik napisati marsikaj, mora pa biti natančno opredeljeno, kar je v učnem programu. »Učni programi so praktično nespremenjeni, glavni oče le-teh pa je tisti, ki je leta 2007 bicikliral, sedaj pa se spet pojavlja. Otroci o osamosvojitvi ne vedo praktično ničesar,« je bil kritičen in dodal, da ga celotno dogajanje, ki smo mu priča, ne preseneča. V tem vidi določeno kontinuiteto. »Problem so seveda tudi učbeniki. Sem član komisije za učbenike. Cele mesece poleti porabim, da popravljam učbenike, ki so že uradno recenzirani. Potem se hodim kregat na Mladinsko knjigo in tako naprej. V učbenikih se namreč zanika celo osamosvojitvena misel in tako dalje. Tu zadaj je načrtno dogajanje in mi temu nismo pravilno kos,« je prepričan dr. Granda.
