Piše: Keith Miles, publicist, filozof in upokojeni finančnik
Običajno vsaka generacija doživi neko varčevanje. Če se vrnemo k vojni generaciji druge svetovne vojne, k mojim staršem in starim staršem, se niso soočali le s težavami pri zagotavljanju zadostne količine hrane, ampak tudi s prekinitvijo velikega dela izobraževanja in pomanjkanjem denarja. Seveda so mnogi doživeli tudi to, da so bili njihovi mladi moški več let odsotni, otroci pa so dolgo časa odraščali brez očetov.
Vendar so sprejeli te neprijetnosti, ker so vedeli, da jih doživljajo v plemenitem namenu.
Večina družin se v težkih časih ni samodejno obrnila na vlado, ampak je iskala, kje bi lahko zmanjšala svoje izdatke ali morda opravila nekaj dodatnega dela. Večina družin je imela tudi tako imenovane prihranke za črne dni. Večina ljudi se je zavedala, da so v življenju vzponi in padci. Očitno je bila in je manjšina, za katero je pomembna podpora družine, cerkve ali civilnega združenja, ne pa takojšen poziv vladi. Vlada ima svojo vlogo, vendar ne more reševati vseh človeških težav.
V času komunizma v Jugoslaviji je bil v Sloveniji podoben odnos, da je treba imeti nekaj za črne dni, tako da je bil pod vzmetnico običajen denar in majhna količina tuje valute za črne dni. V vaseh so bili vidni vzponi in padci gospodarstva, saj se je kurjenje z drvmi zmanjšalo, vendar se je vrnilo, ko so cene plina in elektrike poskočile. Izpadi oskrbe z električno energijo pozimi niso bili redkost, zato je bila alternativna razsvetljava vedno nujna. Zaradi drage in neustrezne oskrbe s hrano so bili vrtovi pogosteje namenjeni pridelavi solate in zelenjave, ne le za cvetje in rekreacijo.
Kako smo torej prišli do tega, da sedanja generacija ljudi (kar nekaj jih je) ob mednarodni krizi cen energije in inflacije meni, da je prvi ukrep, ki ga potrebuje, pomoč vlade. Starejše generacije pa bi najprej pomislile, da je treba zmanjšati nepotrebne stvari: razkošje, kot so dodatne počitnice ali kateri koli dopust, praznovanja ali celo nova oblačila. Narediti in popraviti je bilo na dnevnem redu. Mnogi bi poskušali zaslužiti nekaj dodatnega denarja z dodatnim ali nadurnim delom. Sosedje so pomagali sosedom, prijatelji pa so pomagali, kjer so lahko.
Težave s tem, da v krizi za vse poskrbi vlada, so številne. Prvič, vlada ima zaradi tega preveliko moč in odgovornost, drugič, zmanjšuje odgovornost skupnosti in družine. Prav tako običajno pomeni, da so davki višji ali da se vlada dodatno zadolži, da bi plačala ukrepe, ki jih je uvedla. Posledica tega je dodatna birokracija s pravili in predpisi, v primeru državnega dolga pa še nadaljnja plačila obresti iz davkov ter morebitno odplačilo na račun prihodnjih generacij. Vse to je negativno. Še slabše je, če vlada natisne prevelike količine denarja, kar v prihodnosti povzroči inflacijo.
Pravijo, da se je ameriški vojaški guverner, ko je Ludwig Erhard v vojni razdejani povojni Zahodni Nemčiji sprostil nadzorovane cene na prožne tržne cene, bal strašnih posledic, če se državni nadzor ne bi nadaljeval. Erhard je dejal: »Poznam svoje sodržavljane; Nemci bomo delali!« Erhard je imel prav in rodil se je nemški gospodarski čudež.
Ko nastopijo težki časi, je najbolje ukrepati po človeških močeh, ne pa po vladnem nadzoru in prevzemanju vseh težav. Vlade lahko poskrbijo za najšibkejše v družbi, ne pa za vse. To so nas naučili strašni neuspehi komunizma in socializma!