Piše: Frančiška Buttolo
O političnem intervjuju Nike Kovač na POP TV, 15.10. (med 18. in 19. uro) in njenem, v resnici pa Kučanovem, inštitutu 8. marec, za pravice jugonostalgikov.
Presenetil me je “balkanski temperament” sodelavcev 8. marca, instituta o človekovih “pravicih” (sami trdijo, da o pravicah) slovenskih jugonostalgikov, ki podpirajo sedanjo, razdiralno vlado, nevarno za slovensko demokracijo in državno samostojnost.
Ali je Nika Kovač resnično samo slovenska poklicna borka za človekove pravice? Ali pa je predvsem politična obveščevalna moč, ki redno poroča o zanimivejših dogodkih na Balkanu, predvsem zahodnem oziroma v Sloveniji?
Ali po domače: kaj če dela predvsem za eno od političnih velesil?
Osebno sem prepričana, da je pretirano poglobljeno politično sodelovanje določene perspektivne politične osebnosti (na primer ene od najmočnejših 40-ih evropskih bodočih politikov v Evropski uniji!) s katerokoli velesilo, pa naj bo ta Rusija, Kitajska ali pa ZDA, vse prej kot skladno z načeli vsakršnega delovanja za človekove pravice.
Očitno so človekove pravice zadnje, za kar je kvalificirana “gospodična” Kovač. Tisto, kar jo zanima, tisto za kar se je šolala in se še šola, je čisto določena politika. In kot je bilo vidno iz pogovora, niti ne gre za kako socialistično politiko. Prav narobe, “gospodična” se specializira za najbolj trde neokapitalistične – tudi imperialistične – ameriške interese v Evropi, ko bo – verjetno zelo kmalu – razpadla Evropska unija.
Ta zveza namreč ne ve niti, kje se je glava drži. In ZDA je ne bodo z lahkoto prepustile Rusiji. To je politika, za katero in za kakršno ZDA, z gospodom Obamo na čelu, pripravljajo mlade politike v Evropi, pa tudi v drugih državah, ki niso v EU, so pa tako ali drugače izpostavljene različnim pomembnim političnim spremembam, ki ji želijo ZDA usmerjati po svoje. Njihovi domnevni borci za tako imenovane človekove pravice pa jim bodo ob takšnih ali drugačnih političnih spremembah v veliko pomoč, ker jih bodo stoodstotno podpirali.
“Človekove pravice” bodo v državah sedanje EU ob takšnih primerih vse, kar bo skladno z merili, ki jih bo postavila ameriška velesila. Drugje pa bo imela takšno vlogo na primer Rusija. In “gospodična” Kovač vse to zelo dobro ve.
Žal, za Slovenijo zelo žalostno, celo nevarno, da, to je bilo vidno tudi iz njenega intervjuja. V nebo je vpila resnica o njenih že skoraj preveč prijateljskih stikih z gospodom Obamo, vsaj kar zadeva slovensko suvereno demokracijo. Kako vesel je ta gospod, da so njegovi (ameriški) vplivi na ubogljivo mlado slovensko političarko tako bistveno krojili letošnje parlamentarne volitve v najbolj zahodnem delu Balkana. Politični stiki med “gospodično” Kovač in gospodom Obamo oziroma politiki ZDA se bodo gotovo še poglobili, ko bodo po zlomu samostojne Slovenije (kar pod novo vlado zelo dobro kaže), skoraj gotovo predvsem ZDA krojile usodo celotnega Balkana. Obnovitev Titove Jugoslavije v novi obliki je torej glavni cilj vseh “balkanskih temperamentnih” borcev za človekove pravice v Sloveniji, države v zadnjih izdihih – vsaj kar zadeva samostojnosti in demokratičnosti. In tudi to “gospodična “Kovač zelo dobro ve. Pa marsikaj drugega tudi. Kadar pa česa o Jugoslaviji in lepotah Beograda ne ve, ji vse, do najmanjše podrobnosti lahko povedo njeni najdražji. Oni o tem veliko vedo.
Človekove pravice so torej zadnje, za kar si prizadeva “gospodična” Kovač s svojimi številnimi sodelavci, tudi tisti iz družin, v katerih njihovi starši podpirajo SDS. Vsaj tako je “gospodična” rekla v intervjuju. Pametna “gospodična”. Vsako jutro se lahko kar iz prve roke seznani z najnovejšimi dogajanji v SDS, v stranki, o kateri največ poroča svojim velikim ameriškim učiteljem. Morda celo gospodu Obami kdaj milo potoži, kako strašen diktator zahodnega dela Balkana je Janez Janša.
Torej je borba (“fajtanje”) za človekove pravice samo slepilo “gospodične” Kovač, pretveza za povsem druge vrste delo, za njeno zelo nevarno delo, še zlasti pa nevarno za vse državljane politično in ozemeljsko tako ranljive države, kakršna je Slovenija. V hipu lahko razpade, da si jo bodo razdelile sosednje države, ali pa jo bodo velesile, zlasti ZDA, potisnile nazaj na Balkan.
In za to si prizadevajo mladi sodevci – z “balkanskim temperamentom” – inštituta 8. marec. O človekovih pravicah pa v resnici nimajo pojma, In jih tudi ne zanimajo. Saj prinašajo njihove “kao pravice” v slovenske družine strah in trepet.
Predvsem zaradi namere nevladnih organizacij, da bodo, na primer, že v vrtcih otrokom prali možgane s spolnim nasiljem v obliki poučnih slikanic, ki bodo tako grozovito vplivale na njihovo duševnost, da se bodo v puberteti odločali za spremembo spola, z vsemi mogočimi hormonskimi eksperimenti in tveganimi operacijami. Nato pa bodo, zaradi spoznanja, da so si uničili življenje, nekateri od njih celo vzeli življenje. Skratka, “gospodična” Nika Kovač je, kar zadeva poznavanje človekovih pravic, lahko mirno rečemo, bosa – kot je bosa kovačeva kobila v lepem slovenskem pregovoru.
Tik pred koncem zelo zgovornega in pomenljivega, predvsem pa odličnega intervjuja z gospodom Urošem Slakom je “gospodična” Nika Kovač (tako jo je naslavljal gospod voditelj) odkrito priznala, da je za njene sodelavce značilen predvsem “balkanski temperament”. Da, lepo je zaključila svoj intervju. Vsi delajo predvsem za konec – razpad – demokratične države Slovenije.
Se to ne zdi nepojmljivo sramotno “gospodični” Niki Kovač? Zato pa napada Janeza Janšo. Ker je Kučanu preprečil uničenje Slovenije. Tega mu srbska politična mafija ne bo nikoli oprostila. Nikoli odpustila! In tukaj imajo izvor vse politične spletke z bolnimi, celo sprevrženimi, zločinskimi in skrajno gnusnimi človekovimi pravicami 8. marca. O resničnih človekovih pravicah pa v tem institutu ni niti duha. Je samo eden od Kučanovih kovačnic za nove jugonostalgike, sovražnike in nasprotnike slovenskega naroda in države Slovenije. To je 8. marec. Sramota. Dolgčas.