-1.5 C
Ljubljana
četrtek, 26 decembra, 2024

(INTERVJU) Jan Zobec: »Grenko spoznanje je, da imamo sodniki več kot trideset let od osamosvojitve svobodo izražanja samo v tujem jeziku«

Piše: Petra Janša 

»Vsi, ki imajo bolj kritičen pogled na delovanje slovenske pravne države, zlasti sodstva, ki niso na »glajhšaltungi«, bodo svoje misli težko artikulirali v Sloveniji, ker bodo prej ali slej naleteli na težave. Zato se zatekajo v tuj jezik, v katerem uživajo svobodo. V slovenskem jeziku je ta svoboda omejena. Je pa seveda vsekakor grenko spoznanje, da imamo sodniki več kot trideset let od osamosvojitve svobodo izražanja samo v tujem jeziku ter lahko varno javno govorimo, pišemo in diskutiramo le v tujini, v tujem okolju, v tujem jeziku,« nam v pogovoru pove vrhovni sodnik Jan Zobec, ki se je zaradi svojih javnih zapisov in izjav večkrat znašel pred komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu. 

DEMOKRACIJA: Gospod Zobec,  ali mislite, da obstoječi pravni okvir daje zadostna zagotovila demokratični državi oziroma ali se vam zdi, da bi sodstvo lahko več prispevalo k družbenemu sožitju in zaupanju v delovanje države? 

Zobec: Tu gre za dve ravni. Prva je ustavnopravni, formalni pravni okvir, druga pa je življenje tega formalnega pravnega okvira v praksi. Za formalni pravni okvir lahko rečem, da je dober. Na dogmatični ravni, na papirju zagotavlja vse pogoje koncepta ustavne demokracije. Težave nastanjajo pri delovanju zahtev demokracije v praksi oziroma pri prevodu pravnega okvira v prakso. Tu pa je razkorak ponekod večji, drugje manjši in po tem razkoraku med postuliranim in empiričnim lahko merimo stanje demokracije in vladavine prava. Ko primerjamo države, njihove ustavne ureditve, vidimo da so si v svojem temelju zelo podobne. Problemi nastanejo na izvedbeni, praktični ravni, zato govorimo, da imajo posamezne države različno stopnjo razvoja demokracije in vladavine prava. Sodišča pa igrajo pri tem ključno vlogo – so steber vladavine prava. Od njih je odvisno, ali v državi vlada pravo, ali se vlada s pravom, ali pa se pravo celo zlorablja in je samo mrtva, abstraktna črka na papirju, kot je marsikje po svetu, zlasti če potujemo proti jugovzhodu in vzhodu. Tu zagotovo prednjači Rusija kot tipičen primer avtokratskega legalizma, kjer se vlada z grobimi zlorabami prava, čeprav je nominalno tudi Rusija ustavna demokracija. Tretji dejavnik v tej igri – poleg formalnega okvira in ustavnih organov – smo ljudje in naša kultura, habitus, stopnja naše normativne integracije. Vsi vemo, da mora biti pravo učinkovito, predvsem primarno, saj, kot pravijo Američani, ni mogoče vsakomur na komolec obesiti policaja. A če kritična masa ljudi ni ponotranjila vrednot ustavnosti in prava ne spoštuje, ga ne jemlje resno, če ljudje niso normativno integrirani, potem tudi dobro delo sodišč ne pomaga. Ustavna in demokratična kultura je dolgotrajen proces. Slovenija bo polnokrvna demokracija, šele ko bo habitus večine prebivalstva ponotranjil vrednote ustavne demokracije. To pa zahteva več generacij, tudi naklonjenost mednarodnega okolja in odločenost ključnih dejavnikov v družbi, se pravi tistih, ki so nosilci družbene in politične moči, da se habitus razvija in oblikuje v smeri demokratične kulture. Gre za tri stebre tvorbe družbenega habitusa: družina, vzgojno-izobraževalni sistem in mediji. Zato se na teh poljih bijejo ključne kulturne bitke tako pri nas kot na Zahodu.  

 

DEMOKRACIJA: To so ti stebri, o katerih ste že večkrat govorili … 

Zobec: Ja. To so stebri, ki oblikujejo habitus. Če dovolite, bom citiral znanega francoskega sociologa Pierra Bourdieuja: habitus je temeljna struktura družbenega življenja. Način, kako se obnašamo do objektivnih možnosti in vedenja o nas samih. Habitus so pravzaprav vrednote in pojmovanja o pravih poteh delovanja subjektov družbe. Ko subjekti ponavljajo habitus, ga rekreirajo, obnavljajo, krepijo in utrjujejo, ne da bi se pri tem zavedali, da ga na ta način legitimirajo. Problem v Sloveniji je tako kot drugje v posttotalitarnem svetu, kar ugotavlja tudi Bourdieu, da je v vsakem od nas včerajšnji človek. In ta včerajšnji človek v vsakem od nas absolutno in neizogibno prevladuje preprosto zato, ker je sedanjosti premalo, da bi lahko konkurirala vsemu, kar se je v vsakem od nas nakopičilo v preteklosti, v kateri smo bili oblikovani in katere rezultat smo. Tvorba demokratične kulture je tek na dolge proge. Za to mora obstajati volja ključnih dejavnikov v družbi, da posvetijo pozornost tem trem stebrom oblikovanja habitusa: družini, izobraževanju in vzgoji ter medijem.  

foto: Polona Avanzo

DEMOKRACIJA: Ali razveljavljanje glob samo zato, ker so bile izrečene v času neke druge vlade, vpliva na dojemanje pravne države in stabilnosti sistema? Ali množično razveljavljanje glob nakazuje tudi možnost množičnega razveljavljanja sodnih odločb za nazaj? 

Zobec: Ne, to pa mislim, da nikakor ne. Kaj takega bi bilo protiustavno, saj bi povratno poseglo v pridobljene pravice. Razveljavitev sodne odločbe za nazaj ni mogoča, razen v primerih, ki so z zakonom vnaprej predvideni in po z zakonom vnaprej predvidenem postopku. To pa je prvenstveno postopek obnove in druga izredna pravna sredstva. Nikakor pa tega ne more storiti neka arbitrarna politična volja, četudi izražena v nekem zakonu, ki bi za nazaj, retroaktivno, razveljavila sodne odločbe. Tak zakon bi bil protiustaven. Nekaj drugega je seveda amnestija, ki je seveda mogoča. Z razveljavitvo glob grobo poenostavljeno ustavno pravno ni nič narobe, ker se s tem ne posega v človekove pravice. Slabo pa je, da se z razveljavitvijo glob krha eno od načel pravne države: to pa je stabilnost in kontinuiteta prava, predvidljivost, pravna varnost. Demokracija pomeni vladavino ljudstva, a znotraj ustavnega okvira. V demokraciji se oblast menja na podlagi volje ljudi, izražene na svobodnih in poštenih volitvah, mirno in brez nasilnih pretresov – to je bistvo demokracije. In ko je tako, nova oblast lahko samo nadaljuje tam, kjer je prejšnja končala, na podlagi istega pravnega reda, ki pa ga v skladu z razvojem človekove družbe dopolnjuje in nadgrajuje. Nikakor pa to ne pomeni radikalne spremembe pravne paradigme. Ni dobro, če nova oblast ta prehod razume kot mandat za spremembo paradigme, kot prehod iz enega sistema v drugega. Stališče, da bo odslej vse drugače, da se bo zgodil nekakšen prelom, kot je bil prelom z diktaturo pred več kot 30 leti, je napačno. Slovenija namreč je, vsaj formalno, demokracija. Imamo ustavo in imamo vse ustavne organe, ki bolj ali manj (uspešno) delujejo, imamo vso potrebno pravno infrastrukturo, smo člani Evropske unije in Sveta Evrope, Nata, izpolnjujemo vse formalne pogoje za uspešno delovanje ustavne demokracije. Zato ne potrebujemo spremembe paradigme. To, kar potrebujemo, je sprememba demokratične ustavne in pravne kulture ljudi. Na tem je treba delati. 

 

DEMOKRACIJA: Se vam ne zdi, da obstaja močna politična volja pri odločanju glede razveljavitev že sprejetih odločb? 

Zobec: Politična volja oziroma želja morda obstaja, ampak v ustavni demokraciji je politična volja omenjena z ustavo. In ustava prepoveduje retroaktivno poseganje v pridobljene pravice.  

Tako ravnanje bi poseglo v samo srž ustavne identitete. Mislim, da so skrbi tu odveč. Nekaj drugega pa je razveljavitev izrečenih glob. Taka razveljavitev sicer ne bi posegla v človekove pravice. Bila bi pa neskladna z načeli pravne države, kot bi bilo v neskladju s temi načeli, ko bi recimo prejšnja oblast sprejela predpis, ki prepoveduje vožnjo v rdečo in so bile kršiteljem takrat izdane izrečene globe, nova oblast pa bi nato vse te globe razveljavila le zato, ker so bile izrečene v času prejšnje oblasti. S temi globami je prejšnja oblast varovala varnost udeležencev v prometu. In podobno je z globami zaradi nespoštovanja zaščitnih ukrepov v času smrtonosne epidemije, ko še ni bilo cepiva. Zato menim, da ta ukrep ne pripomore k normativni integraciji prebivalstva in h krepitvi ustavnopravne demokratične kulture. Nasprotno, to kulturo rahlja.  

 

DEMOKRACIJA: Izteka se mandat predsedniku vrhovnega sodišča in sliši se, da nihče noče niti kandidirati. Gre za tako kritično stanje v sodstvu nasploh ali le na vrhovnem sodišču?  

Zobec: Navadno je tako, da sodnikov, ki so predani svojemu poklicu, položaj predsednika niti kaj dosti ne zanima. Zatopljeni so v svoje delo, raje se ukvarjajo s pravom, sojenjem kot z vodenjem in menedžiranjem, administriranjem, sodno politiko, upravo. Zato boste sodnike, ki bi bili dobri predsedniki sodišč, težko prepričali, naj kandidirajo. Enkrat nam je enega takega po dolgem prepričevanju uspelo nagovoriti, pa se je nato zaradi vmešavanja politike ta zgodba slabo končala. Verjetno ravno zato, ker bi bil še kako dober predsednik. Položaj predsednika vrhovnega sodišča je pri nas politično izpostavljena funkcija, zato se politika rada meša v njegovo imenovanje. To že po naravi stvari oziroma po zakonu, ker predsednika predlaga minister, potrdi pa državni zbor. Morda bi bilo bolje, če bi odločitev o predsedniku prepustili vrhovnim sodnikom, tako kot je to na ustavnem sodišču. Sicer pa je predsedniška funkcija v postsocialističnih državah zelo preučevana. Večkrat je bila zlorabljena, najbolj na Slovaškem. Znan je primer zloglasnega sodnika Štefana Harabina, o katerem so napisane znanstvene monografije in razprave. Tu raje ne bi govoril o Sloveniji, bom pa, če dovolite, citiral dva češka akademika, ki pravita: funkcija predsednika sodišča je magnet za brezobzirne in grobe politike, ki delujejo tako, da zlorabljajo zunanje vire (outsourcing) vmešavanja v sodišča in v sodnike, s tem da svoje umazano delo prepuščajo predsednikom sodišč. Taki politični voditelji se potem brez težav zavarujejo pred kritiko, da gre za neposredno vmešavanje v sodstvo. Za te rabote uporabljajo predsednike sodišč, da preko njih kot prek transmisijskega jermena podpirajo in izvajajo njihovo agendo. S tem delujejo bolj zakrito, prikrito, kot če bi se neposredno vmešavali v delo sodstva in sodnikov ter uporabljali neko prisilo. Tu je zanimiva primerjava norveškega raziskovalca Petra Čuroša, ki deluje v Oslu, sicer pa je Slovak, z Benthamovim Panoptikonom. Njegov Panoptikon je krožna zaporniška zgradba, kjer so zaporniki lončeni drug od drugega, v sredini te zgradbe pa je loža, v kateri sedi inšpektor, ki jih nadzoruje. Nihče od opazovanih ne more videti, ali inšpektor opazuje prav njega. Njegov pogled, ki sega po celotni krožnici, omogoča nadzor nad vsemi zaporniki. Čuroš uporabi to metaforično ponazoritev tako, da pravi, da je nekoč v inšpektorjevi loži sedela Partija, danes pa tam sedijo predsedniki sodišč. Prepričljivo argumentira, da je to največja težava posocialističnega sodstva na Slovaškem. Ključen pri tem je t. i. autopoietsko obnavljajoč se habitus pokornosti, ubogljivosti in prestrašenosti sodnikov, ki ima svoje korenine v nekdanjem režimu. Z argumentacijo Bourdieuja utemeljuje svojo tezo, da se ta habitus prenaša na nove sodnike, ki tako kot prej sedijo v isti krožni stavbi, le da jih ne nadzoruje več Partija, ampak, kot pravi Čuroš, sodni oligarhi – predsedniki sodišč in drugi vplivneži, povezani tudi v neformalna sodniška omrežja. Tako Čuroš pa tudi drugi mlajši raziskovalci ugotavljajo za Slovaško, državo, kjer so pomladi leta 2020 v okviru akcije Vihar (Búrka) aretirali trinajst vplivnih sodnikov, med njimi tudi podpredsednico vrhovnega sodišča – vse zaradi suma korupcije, podkupovanja in zlorabe položaja. 

foto: Polona Avanzo

DEMOKRACIJA: Znano je, da se plače sodnikov že skoraj desetletje niso spremenile in močno zaostajajo za plačami v javni upravi. Ali menite, da so razlogi za to v splošnem nezaupanju v sodstvo in njegovo učinkovitost ali v nezmožnosti vrhov sodne veje, da bi vzpostavili konstruktiven dialog z družbo? Ali morda gre celo za poskus interne strahovlade, vzpostavljanja odvisnosti sodnikov v razmerju do sodnih vrhov? 

Zobec: Plače so res slabe. Tu mislim predvsem na plače prvostopenjskih sodnikov. Sodnik začetnik ima nižjo plačo, kot jo je imel prej, ko je delal kot svetovalec na vrhovnem sodišču. To je nedopustno, ker je odgovornost večja in tudi delo zahtevnejše, zlasti ko gre za okrožne, višje in vrhovne kazenske sodnike. To delo je res težaško. Zato me ne preseneča majhno zanimanje za mesta kazenskih sodnikov na okrožnih sodiščih. Sodniki tudi sicer opazno zaostajamo za plačami v javni upravi, kar pa je po mojem mnenju protiustavno. Ustavno sodišče se je o tem pred kakimi 13 leti že izreklo, takrat glede primerjave sodniških plač s plačami poslancev. Zato vam lahko v celoti pritrdim, res je, plače sodnikov so prenizke. 

 

DEMOKRACIJA: Pred časom smo brali o preiskovalnem sodniku, ki naj bi se bil prebijal skozi spis s 30 tisoč stranmi v zadevi, ki se je nanašala na milijardno investicijo. Gre za zadevo TEŠ 6. Preiskava je zato trajala nerazumno dolgo. Je takšen način dela in organizacije običajen? Nisem zasledila, da bi sodstvo predlagalo kakršne koli zakonske spremembe, ki bi omogočile razumno in učinkovito ravnanje v takih primerih.  

Zobec: Težko presojam ta primer, tudi glede samega načina dela. Kot opazovalcu pa se mi zdi nedopustno, da se en sam sodnik ukvarja s tako kompleksno zadevo. Gospodarski kriminal je običajno najbolj sofisticirana in najzahtevnejša oblika kriminala. Tu bi morala sodna uprava poskrbeti, da bi sodniku zagotovili ustrezno strokovno podporo, se pravi zadostno število svetovalcev, ki bi se skupaj z njim prebili skozi vse te tisoče strani, naredili povzetke najbolj bistvenega in ki bi pripravili obvladljivo gradivo.  

 

DEMOKRACIJA: Pa so na vidiku kakšne zakonske spremembe? 

Zobec: Zanje ne vem. Morda so, pa sem jih prezrl.  

 

DEMOKRACIJA: Od izstopa Verice Trstenjak iz Sodnega sveta je minilo že kar nekaj časa, pa se zdi, da nihče njenega dejanja ni vzel resno. Ni nobene poglobljene javne razprave o delu, organizaciji, viziji sodstva, kot da je življenje sodstva povsem imuno na družbeno dogajanje. Gre za togost ali za intelektualno ležernost? Se sodniki bojijo represalij sistema v primeru javnega nastopanja v lastnem imenu? 

Zobec: Poglobljene javne razprave o delovanju sodnega sistema in o organizaciji sodstva obstajajo. O teh temah je bilo že veliko napisanega, posvečene so jim bile številne mednarodne konference, simpoziji, kolokviji, zlasti o posocialističnih sodstvih. Žal je ta literatura v tujem jeziku. Tudi domači avtorji pišejo v tujem jeziku. Odlična je monografija mednarodno zelo uveljavljenih in cenjenih profesorjev Mateja Avblja in Jerneja Letnarja Černiča, ki je bila izdana pri ugledni založbi Hart. Avtorja temeljito analizirata tudi stanje v slovenskem sodstvu, sijajna empirična študija, ki razkriva do zadnjega vlakna. A je bila pri nas povsem neopažena, morda celo namerno ignorirana. Na mednarodnih konferencah se veliko govori o posocialističnih sodstvih, tudi o Sloveniji. Prednjačita seveda Poljska in Madžarska, tudi Slovaška, vendar problemi, s katerimi se postkomunistična sodstva srečujejo, so večplastni in med seboj različni. Tudi sam sem o tem marsikaj napisal in se zato večkrat znašel pred etično komisijo. Zato je varneje pisati v tujem jeziku in prispevke objavljati v tuji literaturi. Tako počnem tudi sam. V mesecu novembru sem povabljen na konferenco v Oslo, ravno na temo Sodniki pod stresom v postsocialističnih sodstvih. Že dolgo tega sem zaprosil za odobritev službene poti na to konferenco, pa mi predsednik sodišča do sedaj še ni odgovoril – čeprav me iz Osla vljudno pozivajo, naj jim sporočim, kdaj pridem. Pri nas se moramo sodniki, kadar o sodstvu pišemo kritično in analiziramo delovanja sodišč, posebej če to zadeva vodenje sodišč, zatekati v tuj jezik. Tako tudi jaz raje pišem v angleščini, čeprav to ni moj materni jezik, ampak sem v tujem jeziku bistveno bolj svoboden kot v materinščini. V slovenščini se, kot vidite že v tem intervjuju, ne čutim svobodnega, ne morem povedati tistega, kar bom oziroma bi lahko povedal v tujem jeziku.  

 

DEMOKRACIJA: Tudi Jurij Toplak je v tujini. 

Zobec: Ja, trenutno predava na Pravni fakulteti Univerze Fordham v New Yorku. Vsi, ki imajo bolj kritičen pogled na delovanje slovenske pravne države, zlasti sodstva, ki niso na »glajhšaltungi«, bodo težko svoje misli artikulirali v Sloveniji, ker bodo prej ali slej naleteli na težave. Zato se zatekajo v tuj jezik, v katerem uživajo svobodo. V slovenskem jeziku je ta svoboda omejena. Je pa seveda vsekakor grenko spoznanje, da imamo sodniki več kot trideset let od osamosvojitve svobodo izražanja samo v tujem jeziku ter da lahko varno javno govorimo, pišemo in diskutiramo le v tujini, v tujem okolju, v tujem jeziku. Za pravno stališče, ki ni všeč vrhovom politične moči v sodstvu, četudi to stališče temelji na prepričljivi argumentaciji, podprti s sodno prakso vrhovnega sodišča in na nespornih, resničnih dejstvih, ga bo etična komisija razglasila za neetičnega, tistega, ki ga je izrekel in utemeljil, pa bodo obdolžili kot so v teh dneh mene, neetičnega ravnanja. Če ne drugega, da je ravnal, ne boste verjeli, s slabini, hudobnimi nameni. To gre celo onkraj zloglasnega 133. člen KZ SFRJ, kjer je morala biti obdolžencu poleg hudobnega namena dokazana še neresničnost dejstev, ki jih obdolženec širi. Danes, 33 let po padcu berlinskega zidu, pa etična komisija resnico razglasi za neetično. Zato mislim, da tu ne gre toliko za togost in ležernost, kot ste prej rekli, kot za umik v notranjo, zasebno sfero, za notranjo imigracijo, nekako tako, kot je Vaclav Havel pisal v pismu, ki ga je leta 1975 naslovil na Gustava Husaka, takratnega generalnega sekretarja češkoslovaške komunistične partije. Med drugim je v tem pismu, ki je danes prosto dostopno na spletu in svetujem bralcem, da ga preberejo ter naredijo primerjavo s stanjem demokracije v Sloveniji, zapisal tudi naslednje postulate komunističnih oblastnikov: Izogibajte se politike, kar se le da. Prepustite jo nam. Naredite le to, kar vam mi rečemo, ne imejte preglobokih misli in ne vtikajte svojega nosu v stvari, ki se vas ne tičejo. Molče opravljajte svoje delo, skrbite zase in vse bo v redu.  

 

DEMOKRACIJA: Kadrovski postopki na Sodnem svetu v zvezi z imenovanji in napredovanji sodnikov trajajo več kot leto dni. Laični komentar bi bil: s takšnim načinom delovanja bi propadla vsaka firma. Se vam ne zdi, da sta togost in počasnost dediščina, ki bi se je moralo sodstvo čim prej znebiti? 

Zobec: Togost in počasnost nista zaželeni. Vendar pri imenovanju sodnikov sodstva ne moremo poenostavljeno primerjati z gospodarskimi družbami. Postopki imenovanja sodnikov so res dolgi in zapleteni. A načelno ni nič narobe z dolgimi zapletenimi postopki, preverjanji, ali bo na sodniško mesto imenovana kompetentna, kvalificirana oseba, ki bo sodniško službo uspešno opravljala. Postopki imenovanja ameriških vrhovnih sodnikov pa tudi zveznih sodnikov so še bolj zapleteni in dolgotrajni, njihovo zasebno življenje preiskuje celo FBI. Odgovornejša kot je funkcija, bolj skrbni, natančni in strogi morajo biti postopki preverjanja kandidatov. Te postopke imenovanj marsikdaj dodatno zavlečejo še pritožbe neizbranih kandidatov, vse do ustavnega sodišča. In preden ustavno sodišče o tem odloči, traja tudi leto ali več. Zadnje imenovanje vrhovnega sodnika na civilni oddelek vrhovnega sodišča se je močno zavleklo. Trajalo je približno dve leti  tudi zato, ker je  neuspešna kandidatka vložila ustavno pritožbo. Z njo je na koncu sicer propadla, vendar je postopek imenovanja zastal. Če ne bi in če bi s pritožbo uspela, bi bile nične vse odločbe, pri katerih bi sodeloval sodnik, čigar imenovanje je bilo izpodbijano.   

foto: Polona Avanzo

DEMOKRACIJA:  Če v Ameriki sodnike preverja FBI, kdo ji pa jih preverja pri nas? 

Zobec: Pri nas sodnike preverja personalni svet na podlagi stališč sodnikov, ki so odločali o pritožbah in pravnih sredstvih zoper odločbe, ki jih je izdal kandidat – ali pa na podlagi mnenja mentorjev, ko gre za prva imenovanja sodnikov iz vrst svetovalcev. Ti najbolje poznajo delo kandidatov. Pomembno besedo ima tudi predsednik sodišča, kamor naj bi bil imenovan. Mislim, da ta rešitev ni najboljša, saj ob vseh drugih pooblastilih pretirano krepi položaj predsednika sodišča. Na koncu se izreče Sodni svet, potem ko opravi pogovor z vsemi kandidati in sprejme odločitev. Ta bi mora biti obrazložena.  

 

DEMOKRACIJA: Vendar takega preverjenja, kot ga naredi FBI, mi nimamo? 

Zobec: Poglejte, sodnik, ki je kakorkoli kompromitiran, pa svojo temno preteklost prikriva in to ostane skrito, je potencialna žrtev izsiljevanja, kar lahko privede tudi do ukrivljenja prava. Na tako odgovornih položajih, kot so sodniški, je tudi zato treba imeti čiste, neomadeževane ljudi, take, ki jih ni mogoče izsiljevati.  

 

DEMOKRACIJA: Katere morebitne ukrepe vidite za povečanje zaupanja v institucije in še posebej v sodstvo? Ali menite, da bi dosledno zagotavljanje javnosti sojenja tudi s pomočjo videoprenosov pripomoglo k večjemu zaupanju v sodstvo? 

Zobec: Zagotovo. Kar zadeva zadnje, sem vnet zagovornik preglednosti, javnosti dela sodišč in mislim, da bi moralo tudi vrhovno sodišče imeti večkrat obravnave in ne odločati samo na zaprtih sejah. Obravnave pogrešam tudi na ustavnem sodišču. Obravnave zagotavljajo, da imajo stranke svoj dan na sodišču, da pred sodniki v živi razpravi prekrižajo meče argumentacije. Obravnave so neposreden izraz tistega, kar je v pravu bistveno, to pa je spopad nasprotnih argumentov. Hkrati se s tem zagotavlja javnost in nadzor nad delom sodnikov. Ti so na ta način ves čas pod reflektorji. In če si opazovan, se vedeš drugače kot »in camera«. Če te kritična javnost opazuje, si ne moreš privoščiti tistega, česar bi se pred javnostjo sramoval. Naj javnost sedi v inšpektorjevi loži Benthamovega Panopticona. Zato na primer v Braziliji celo seje vrhovnega sodišča neposredno prenašajo prek posebnega televizijskega kanala. Mislim, da je to učinkovito sredstvo nadzora nad zakonitostjo in sploh nad korektnostjo dela sodišča, ki na koncu koristi ugledu sodišča – saj  potem odpadejo takšni in drugačni dvomi o korektnosti dogajanja za tesno zaprtimi vrati. Preglednost in javnost dela pripomore k zaupanju. Dobro bi bilo, če bi se sodne obravnave, ki potekajo v majhnih prostorih, prenašale po videu. Prav tako podpiram objavljanje vseh sodnih odločb, tudi prvostopenjskih. Če sklenem: podpiram vse ukrepe, ki so usmerjeni k večji javnosti in transparentnosti dela sodišč. Preglednost krepi zaupanje.  

 

DEMOKRACIJA: Bi še kaj dodali? 

Zobec: Ko ste me v začetku vprašali, ali bi lahko sodstvo več prispevalo k družbenemu sožitju in koheziji, mislim, da nisem odgovoril na to vprašanje. Odgovor je da. Vselej bi lahko naredilo več. Sodna praksa, sodniško pravo pripomore k mirnemu sožitju ljudi s svojo koherentnostjo, odmerjenim in predvidljivim razvojem ter z razlago, ki je razumna in ki temelji na uveljavljenih, v pravu sprejetih razlagalnih metodah. Narobe pa je, če se pravo spreminja v kvantno mehaniko in je tako rekoč v enakem pravnem položaju, v enaki pravni situaciji, v na moč podobnem življenjskem primeru odločeno enkrat tako, enkrat drugače. Čeprav nekateri zastopajo tudi to tezo, na primer zagrebška profesorica Tamara Ćapeta, ko primerja razlago prava in s tem izid pravnega spora pred sodiščem s Schrödingerjevo mačko. Pravi, da je rezultat razlage prava, se pravi to, kako bo sodišče odločilo v sporu, vselej neznanka. Tako kot je v kvantni fiziki neznanka, kakšen je položaj osnovnega delca oziroma elektrona, ki je lahko hkrati na dveh različnih mestih – dokler ni opazovan. Brž ko je opažen, pa kolabira v en sam položaj. In z razglasitvijo sodbe različna stališča članov sodnega senata kolabirajo v večinsko stališče. Če pa se sodna praksa na splošni ravni vede kot neopazovan osnovni delec v kvantni mehaniki, potem to deluje razgradno na družbeno sožitje. To seveda ne pomeni nespremenljivosti sodniškega prava, ki je živ organizem, kot se tudi pravo nasploh spreminja, ker se mora prilagajati spreminjajočemu se stvarnemu življenju. Vendar mora biti to prilagajanje evolutivno, predvidljivo, harmonično in usklajeno s spremembami in z razvojem človeške družbe. To je eno od načel pravne države.   

 

DEMOKRACIJA: Torej nimamo pravne prakse? 

Zobec: Pravna praksa je, seveda je, še kako je. Ampak je nekaj podobnega, kot je Dworkinov verižni roman, ki ga konsekutivno piše več avtorjev. Sodniki nadaljujemo delo svojih prednikov oziroma svoje včerajšnje delo nadgrajujemo z novimi spoznanji pravne znanosti, primerjalne sodne prakse in z novimi izzivi, ki jih prinaša življenje samo. Posamični primer, ki je kot atom v molekularni verigi sodne prakse, je enkraten in neponovljiv. Seveda pa je treba podobne primere podobno obravnavati. Tam, kjer se razlikujejo, tudi če samo v niansah, se tudi naš odziv lahko v niansah razlikuje. Vedno moramo imeti pred očmi preteklost in hkrati gledati naprej, kakšen učinek bo imela sodna odločitev na podobnih primerih v prihodnjih razmerah. Zato pravijo, da ima vrhovno sodišče, ki je precedenčno sodišče, obraz Janusa, ki gleda hkrati nazaj in naprej. 

 

Biografija 

Jan Zobec je kot sodnik delal na Temeljnem sodišču v Kopru, na Višjem sodišču v Kopru in na Višjem sodišču v Ljubljani. Maja 2003 je postal sodnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ves čas 41-letne sodniške kariere je delal na pravdnih in civilnih oddelkih, občasno tudi v senatih za gospodarske zadeve. Konec marca leta 2008 je postal ustavni sodnik in po izteku devetletnega mandata nadaljeval službo vrhovnega sodnika. Aktivno, s pisnimi prispevki je sodeloval na številnih domačih in tujih znanstvenih konferencah, seminarjih in srečanjih. Kot predavatelj je večkrat sodeloval na sodniških šolah, občasno predava na Novi univerzi. Je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov, soavtor monografij in komentarjev. Je tudi član Evropske mreže sodnikov (European Judicial Network), majhne skupine sodnikov evropskih ustavnih sodišč, ESČP in SEU, organizirane znotraj ameriške zveze pravnikov The Federalist Society.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine