-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

(PISMO BRALKE) Pismo slovenki javnosti

Piše: Frančiška Buttolo

Kulturni marksizem vse bolj postaja  zmagovalec volitev v večini zahodnih državah – ali vsaka stvar je za kaj dobra. Takšni zadnji kulturni škandal ni izjema. Morda pa je potrebno prav v njem iskati metodo za zamenjavo Levice z NSi. Kdo ve?

Kljub dejstvu, da že od sredine šestdesetih, pravzaprav od razkritij o vse prej kot “zoprnem  staroverskem” življenju priljubljenih bratov Kennedy – in vseh krvavih posledic teh razkritij – postaja slog življenja znamenitih politikov Kennedy nekakšen moralni ukaz novih marksistov, demokratičnih zahodnih marksistov.

Škandal Kennedy pa je bil v resici samo ena od realizacij uspešne neomarksistične metode za pridobivanje mladih podpornikov levega pola demokratičnih politik v ZDA. Tistih politik, ki v zadnjih sedmih desetletij, po Kennedyjevi smrti,  vse bolj in bolj zmagujejo na volitvah skoraj vseh zahodnih držav. Kennedyjevi brez škandalov, seveda posebne, uspešne sorte,  niti v ameriški niti v svetovni politiki ne bi pomenili ničesar. Ničesar. Uveljavil jih je modernistični slog njihovih osebnih škandalov kot najuspešnejše nove revolucionarne marksistične (politične, jasno) metode pridobivanja volilcev.

Res zdaj – oziroma že nekaj desetletij – na tovrstno pridobivanje političnih glasov vplivajo tudi nove marksistične znanstvene teorije in umetnostne ideologije. Vplivajo pa zato,  ker so dobile, po koncu neprivlačnega  starega (klasičnega)  marksizma,  privlačnejšo podobo, ki bi jo na kratko lahko imenovali SVOBODA.

Celo na zadnjih volitvah v Sloveniji so dosegli najvišjo podporo novi marksisti, ker je slovenska Obamova predstavnica novega marksizma, gospa Kovač,  uspešno “aktivirala” vso Slovenijo, vso aktivistično mrežo, do zadnjega zaselka.  Torej – slovenski novi komunisti so zmagali na demokratičnih volitvah. To je dejstvo.

Res zdaj – oziroma že nekaj desetletij – na tovrstno pridobivanje političnih glasov vplivajo tudi nove marksistične znanstvene teorije in umetnostne ideologije. Ampak to ni le stvar humanističnih in družbenih ved. Te teorije vplivajo predvsem  zato,  ker so zakoreninjene v stvarni, nekako svobodnjaški, komunistični zahodni politiki, in ker so dobile, po koncu neprivlačnega  starega (klasičnega)  marksizma,  za mladino privlačnejšo podobo (mamila, neomejeni užitki, neobvezujoča  etika, sovraštvo do tradicije in predvsem starih,  nekakšnih izobčencev, podobnih judovskim v Hitlerjevih časih).  Ves ta teoretično politični konglomerat pa bi z eno samo besedo lahko imenovali SVOBODA. Svoboda v vsako vas, v vsak zaselek. V vsako družino. Za vsakega posameznika. Svoboda kot glavni pojem novega revolucionarnega marksizma ( teorije) in novega komunizma ( prakse). Svoboda – namesto razrednega boja. Tega ni, ker sedanjo revolucijo vodijo najbogatejši komunistični kapitalisti na svetu.  Takšen je novi komunizem. V politični praksi je njegov začetnik družina Kennedy. Njegova himna pa je brezsramno prepevanje Marilyn Monroe na rojstnodnevni zabavi predsednika Kennedyja, njena smrt in vse, kar ji je sledilo. Spremenilo pa se ni nič. Se bolj je v politiki zmagovala Kennedyjeva “usmeritev”. In komunistična revolucija je zmagala. Tudi v ZDA.

Zato mi gre prav na smeh, kako dobrosrčni in naivni smo volilci v zahodnih državah. Še vedno moraliziramo, ko mediji razkrijejo kak škandal skrajnih levičarjev, ki v resnici to sploh ni. Je samo običajen izsek iz normalnega življenja sodobnih, novih marksističnih družbenih plasti, večinoma iz najvišjega vladajočega razreda. Lahko na oblasti ali delujočega kot globoka država, kot komunistična mafija.Te skrajno leve plasti (novejših članov SAZU in drugih  intelektualcev, mamilarskih lobijev, kulturnih “korifej”, predstavnikov sodstva, policije, sindikatov, dobrodelnih organizacij, manjšega dela zdravnikov, skoraj vseh levih vodilnih politikov itn.), te elitne  plasti, kot vemo, pa  so – seveda –  po vsej Sloveniji, do zadnjega zaselka, ne le v Ljubljani.

Vse te plasti pa so organizacijsko  vključene v katero od kulturnih ali nevladnih organizacij –  z izjemo nekaterih že tradiconalnih – po vsej državi. Vse so tudi skrajno  marksistične. Vse so revolucionarne, sovražne do vsega in vseh, ko gre za odnos do drugače mislečih.  Zdaj jih, kot je znano, uspešno povezuje “vojni štab”, ki ga formalno vodi  gospa nova komunistka Kovačeva. (To je namreč znano že vsaj od  tistega dne, ko je v oddaji zloglasne nove komunistke, gospe Erike v železniškem muzeju, neka filozofinja izjavila, da  so prav nevladne organizacije najbolj uspešne pri pridobivanju podpore proti Janševi vladi, celo bolj, kot so uspešni protestniki. v mislih je imela Jenullove protestnike, tiste, ki se jim je neumorno pridruževal gospod Kučan.

Ta marksistična zagrizenost proti Janševi vladi je se vedno najbolj vidna tedaj, ko zagovarjajo slovensko komunistično revolucijo, eno najbolj krvavih, če ne najbolj zločinsko od vseh, tudi ruske ali kitajske. S temi jo je v najboljšem primeru morda mogoče enačiti, nikakor pa ni bila manj zločinska. Seveda pa naše, slovenske komunistične zločince še vedno častimo z državnimi častmi, gospa Fajonova se klanja celo kipu Borisa Kidriča pred predsedniško palačo (še vedno in za vekomaj!?).  Žrtve teh revolucij so zanjo in za vse nove komuniste ničvredni fašisti, ki si ne zaslužijo niti groba niti najosnovnejšega dostojnega pokopa. Ampak takšni škandali nikogar ne motijo, niti slovenske Cerkve, ki komaj  čaka na vstop NSi v Golobovo vlado. Kako lepo – metodično – no uporabljen zadnji kulturni škandal, da bo rešena Golobova žalostno razgaljena oblast,  poslej poslej z moralnim figovim listom NSi! Vsaka stvar je za kaj dobra, tudi zadnji kulturni škandal ni izjema. Morda pa je potrebno prav v njem iskati metodo za zamenjavo Levice z NSi. Kdo ve?

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine