Piše: Lea Kalc Furlanič
Ko turist vstopi v neko mesto ali ko se zapelje skozi neznano pokrajino, poleg urejenosti, prijetnosti, raznolikosti ponudbe in lepe narave zagotovo opazi in obišče tudi kulturne oziroma sakralne spomenike. Posebno privlačni so cerkve in gradovi. Z obojim je Slovenija bogata in tako lokalne kot državne ustanove in organizacije jih vključujejo v turistično ponudbo.
»Sakralna dediščina nekega mesta skozi zgodovinsko noto obiskovalcem prav gotovo prikaže identiteto in značaj tako mesta kot njegovih prebivalcev. Skupaj z drugo arhitekturno in kulturno zapuščino naših dedov sakralna dediščina daje mestu dušo in avtentičnost doživetja,« na vprašanje, zakaj menijo, da je priporočljivo v turistično ponudbo vključiti tudi sakralno dediščino, odgovarjajo na kamniški občini.
O Kamniku kot primeru lepega slovenskega turističnega mesta, ki privablja zlasti zaradi svoje zgodovine, še pravijo: »Kamnik s svojo bogato zgodovino srednjeveškega mesta, starega 793 let, skozi svoja častitljiva leta obstoja nosi premnogo izvirnih zgodb, nad katerimi se dandanes navdušujejo tako domači kot tuji obiskovalci.« Veliko zgodb, nadaljujejo, se prepleta s pomembnimi Kamničani in obiskovalci Kamnika, ki so predvsem prek vpliva dveh samostanov na vsakdanjik meščanov pomembno oblikovale gospodarski in kulturni razcvet mesta skozi stoletja.
»Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost«
Nato omenijo nekaj svojih biserov, denimo Mekinjski samostan. O njem pravijo: »Edinstveni preplet kulturne in sakralne dediščine s sodobno turistično ponudbo danes predstavlja zgodba Mekinjskega samostana, ki so ga leta 2016 sestre uršulinke podarile občini Kamnik. Samostan je bil ustanovljen leta 1300 in prvotno namenjen za klarise, uršulinke pa so v njem bivale dobrih 112 let. Samostan so redovnice kupile v slabem stanju, veliko moči in sredstev je bilo vloženih v njegovo obnovo. Od takrat se v samostanu Mekinje pišejo nove zgodbe z motom: ‘Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost’. Z različnimi dogodki, koncerti, prireditvami dodobra obogatijo dogajanja v Kamniku skozi vse leto. Gre za unikatno poživitev turistične ponudbe Kamnika.«
Poleg samostanov s svojimi izvirnimi zgodbami so zagotovo del turistične ponudbe v Tuhinjski dolini tudi številne cerkve, ki so večinoma gotske in kasneje prezidane in barokizirane, dve pa spadata v predkrščansko obdobje. Tako še danes lahko obiščemo mnogo cerkva v tem prelepem koščku sveta. V Nevljah pri Kamniku denimo stoji cerkev sv. Jurija, ki je najstarejša cerkev na Kamniškem. Znana je tudi cerkev sv. Neže v Selah pri Kamniku, ki zaznamuje že več kot 150 let obstoja. V Lokah pri Tuhinju se že od daleč na poti pred obiskovalcem odpre razgled na cerkev sv. Tomaža. V Šmartnem v Tuhinju je cerkev sv. Martina (prvotna cerkev iz 13. stoletja), ki je bila po požigu znova zgrajena na mestu nekdanjega farovškega hleva od leta 1960. V Gradišču stoji znana cerkev sv. Miklavža (prvič omenjena že 1526), kjer najdemo freske iz 18. stoletja. V Zgornjem Tuhinju pa vztrajni popotnik odkrije manj znano, a simpatično cerkev sv. Vida, ki je stala že v zgodnjih letih pokristjanjevanja Slovencev. V tem delu doline stoji tudi cerkev Marije Vnebovzete, za katero izročilo pravi, da so njeno prednico sezidali že grofje Celjski kot kapelico ob njihovem dvorcu.
Slovenske cerkve so obraz domovine
Naštete cerkve so le del bogate ne samo kamniške, ampak vse slovenske sakralne dediščine. V Sloveniji je skoraj 3000 cerkva, kapel in znamenj. Pogosto gre za enkratne mojstrovine in umetniške stvaritve, ki nam jih lahko zavidajo tudi veliki narodi. Naši predniki so jih skozi stoletja ohranjali in obnavljali ter s tem gojili tudi pripadnost slovenstvu in narodu. Po stanju registra ministrstva za kulturo o vpisani sakralni dediščini je v Sloveniji približno 6200 sakralnih enot (cerkva, kapel, zidanih znamenj in križev). Največ cerkva je posvečenih Mariji, skoraj 320.
Kakor pojasnjuje Silvester Gaberšček, ki je na Slovenskem najvišja strokovna avtoriteta na področju sakralnih spomenikov, »so vse slovenske cerkve ne glede na svoj umetnostnozgodovinski status ali na svojo vlogo (stolnice, župnijske, podružnične, samostanske, grajske kapele, tiste v zasebni, občinski ali državni lasti) izredno pomemben del naše kulturne in zgodovinske istovetnosti in so nepogrešljiva podoba naše kulturne krajine, pravzaprav so ’obraz domovine’.« Kateri umetnostnozgodovinski slog gradnje prevladuje? »V našem prostoru so zastopani domala vsi umetnostni slogi, seveda pa že na prvi pogled od daleč zaznamo, da je barok tisti slog, ki je pustil najgloblji pečat,« pojasni sogovorec.
Država in občine pristopajo k obnovi
Po podatkih državnega registra kulturne dediščine je danes, tako Gaberšček, v Sloveniji registriranih 2503 cerkva, od tega 19 evangeličanskih, štiri pravoslavne in 2478 katoliških (14 jih je skrčenih v profano rabo, 31 jih je videti kot ruševine in 12 je zgodovinsko predstavljenih kot arheološka najdišča) ter dve sinagogi. Temu številu se prišteje še 306 katoliških in ena pravoslavna kapela, ki so v bogoslužni rabi. O uničenju sakralne dediščine pravi, da je imelo krščanstvo velik geopolitični interes za različne narode in režime, zato je bilo tudi podvrženo številnim grožnjam in vojnam, ki so povzročile uničenje številnih cerkvenih objektov. Uničujočih valov, ki so skozi zgodovino poškodovali cerkve in preostalo cerkveno dediščino, je bilo več, zadnji vihar, ki je povzročil izginotje, uničenje ali nacionalizacijo več sto cerkva in drugih sakralnih objektov na slovenskem ozemlju, se je zlomil med drugo svetovno vojno in v prvih desetletjih po njej pod vladavino marksističnega režima, ki je sledil.
Kasneje, zlasti po padcu berlinskega zidu in z osamosvojitvijo suverene države, je bilo porušenih več kot sto župnijskih, podružničnih in samostanskih cerkva ter večina tistih, ki so bile podržavljene. Danes je Katoliška cerkev v Sloveniji organizirana v šest škofij oziroma 225 metropolitanskih uradov, ki dobro sodelujejo z nadzorništvom s škofijskimi komisijami za cerkveno kulturno dediščino. Z državnim denarjem so bila tako med letoma 1992 in 2017 sofinancirana obnova in restavratorska dela 518 katoliških, devet evangeličanskih, ene reformirane in treh pravoslavnih cerkva; poleg tega je bilo obnovljenih 86 cerkva v severozahodnem delu Slovenije, ki sta jih poškodovala potresa v letih 1998 in 2004. Tako kot država obnove prek javnih razpisov sofinancirajo tudi občine, kamniška na primer z 20.000 evri letno.
Poleg sakralne je za turistično ponudbo izrednega pomena tudi druga kulturna dediščina: v vrhniški občini na primer v ponudbo vključujejo Cankarjevo dediščino in še kaj, med drugim Lovrenčičevo hišo, eno najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki. Stoji na bregu Ljubljanice, kjer je bilo do leta 1790 pristanišče. Na Ljubljanski cesti 17 je iz časa čolnarjenja po Ljubljanici ohranjeno tudi skladišče živega srebra, ki so ga na Vrhniko tovorili iz Idrije. Na Vrhniki je znamenitost tudi hotel pri Črnem orlu, ki ga je leta 1850 zgradil veleposestnik Jožef Kotnik z Verda. V pritličju sta bili gostilna in kavarna, v prvem nadstropju pa čitalnica, katere soustanovitelj je bil Cankarjev oče …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
