Piše: mag. Mirko Macher
Ožičevalci ortodoksne socialistične aparature na Slovenskem, priklopljeni na neodvisni aparat izven slovenskih meja, opravljajo življenjsko delo; tega se niti ne zavedajo, saj so le orodje v rokah denarnih sponzorjev in mecenov, ki jim rešujejo povsem banalne, družinske proračune.
Fiskalna aparatura, ki se razvija na Slovenskem, je neodvisna, financirana kot njega dni, Dimitrova, iz Centrale. Aparat, ki jača povojno obveščevalno aparaturo, vzpostavljeno v Črnomlju leta 1944-45, je samofiskalen. Sedež denarne distribucije in servis storitvenega sektorja je v židovskih (nevidnih) denarnih centrih, itak od samega začetka, v Švici.
Kdo v Sloveniji predstavlja živčni sistem ortodoksnega socializma, dispečerski center ožičenih obveščevalcev, ki prejemajo zadolžitve in naloge ter zadolžujejo naprej, ni težko ugotoviti, ker je sistemsko ožičenje aparature 100 %. Torej, povsod med nami so upravljane in vodene funkcije in subfunkcije sistema, preko ortodoksnih (zapriseženih) relejnih postaj, ki se nahajajo v vsedržavnih administrativnih jedrih, v ustavni instituciji (!), glavni varovalki neodvisne in samostojne države, celo vaška jedra so ožičena. Nihče ni brez nadzora, a ne, spoštovani neodvisni organi, ki zapriseženo čuvate človekove pravice slovenskega ljudstva (!?)
Kam nas je, samostojni slovenski narod, to pripeljalo, se lahko le še sprašujemo, saj so demokratične institucije le paravan za nemoteno delovanje aparature ortodoksnega socializma, vezane preko balkanskega ožičenja, vse do ruske ideološke prestolnice in neodvisne fiskalne blagajne.
Da je to dolgoročno načrtovano, in da že nove generacije, potomci kominternovcev, prevzemajo vzvode upravljanja ortodoksne aparature, je povsem jasno vidno, poglejmo le aktualne javne kadrovske liste. V bistvu niti ni to več pomembno, saj je samozavest novodobne rdeče elite na višku, lokalna demokracija pa čaka na drobtine dobrodušnih dispečerjev, blagajnikov in usmerjevalcev.
Kot že rečeno, podobno kot je že od ’45 dalje omrežen nemški in avstrijski politični portfelj, tako tudi slovenski nehrbteničarji nekritično prodajajo slovensko zemljo tujim gospodarjem …
Ali je prepozno za izgradnjo obrambnega zidu, pred napadi tujih obveščevalnih služb in prevzemanjem slovenske suverenosti?
Sporočilo, predvsem ožičevalcem je, da slovenski narod ni mogoče pokoriti, niti prevzeti in prodati, ker samoočiščenje naroda vedno sledi. Morda bo trajalo, na kratko oslabilo suverenost, vsekakor pa so, kljub političnim laboratorijem v tujini, naivni tisti, ki menijo, da na slovenski zemlji živi človeška vrsta, ki bo izumrla in prepustila zemljo tujcem. Ti vedeževalci slovenske prihodnosti bi morali vedeti, da je božja volja na strani binkoštnega razmisleka, ki ponarejevalce slovenske identitete prepoznava kot surogat slovenskega naroda. V prihodnosti bodo prepoznali kot hudičevo zlo (denarni paraziti), posledice pa bodo občutili predvsem na svoji koži, čeravno menijo, da jih denar ščiti …
Torej, demokratični slovenski svet, Slovenke in Slovenci, v Sloveniji poleg domoljubov žive tudi petokolonaši, izdajalci svojega naroda, izdajalci svojih lastnih otrok, … Resnični sovražniki avtohtonega slovenskega naroda pa so izza meja; njihovi cilji so trajnejši in radikalnejši … Te lahko ustavi le enotnost avtohtonega slovenskega naroda, enotnost v duhu in dejanjih, v trdni krščanski veri, v veri svojih prednikov! Slovanski dogmatiki, bodo prej ali slej morali vzeti »kufre« in iskati svoj prostor drugje!
Mag. Mirko Macher, z.r.
Most na Soči, Radovljica
