Piše: Ivan Šokić
Medtem, ko se Evropa nahaja sredi pomladi, pa razni birokrati v EU izgorevajo zaradi iskanja alternativnih virov plina. Posledično cene energentov naraščajo, saj jih še dodatno dviguje izredno povpraševanje evropskih držav, ki želijo še pred zimo napolniti svoje strateške rezerve.
Italija je že najavila novo dogovor o dobavi zemeljskega plina iz Alžirije, Nemčija sklepa partnerstvo o dobavi tekočega plina iz Katarja. A medtem, ko ti dogovori predstavljajo dolgoročne rešitve, pa bodo imeli bore malo učinka na polnjenje zalog pred prihajajočo zimo. Nikjer namreč ni odvečnih količin plina. Vsak nov dogovor pa pomeni dogovor na škodo ostalih. V tem primeru predvsem ostalih držav EU, ki se ravno tako otepajo ruskega zemeljskega plina.
Število terminalov za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina v Katarju, ZDA in drugod je omejeno, ravno tako so vsi že polno zasedeni. Izgradnja novih terminalov bi trajala leta in zahtevala naložbe vredne več milijard evrov. Načrt Evropske unije, da bi države članice skupaj kupovale plin izgleda zelo lepo na papirju, a realnost je drugačna. Takšno realnost je EU izkusila na začetku pandemije covid-19, ko je vsaka država naročala zase zaščitno opremo.
“Ni dodatnih zalog,” je bil odkrit direktor za analitiko plina za tržišče Evrope, bližnjega vzhoda in Afrike pri S&P Global Commodity Insights James Huckstepp. Tisto nekaj utekočinjenega plina kar ga je bilo mogoče dobiti, je bilo na račun menjav dobaviteljev v Aziji, a to so zgolj omejene količine, ki so pretežno posledica manjše gospodarske aktivnosti med pandemijo.
Evropa si je trenutno energetsko krizo ustvarila sama z vztrajanjem, da se želi zaradi ruske specialne vojaške operacije v Ukrajini rešiti odvisnosti od ruskih energentov. Posledično so poskočile cene, ker je prišlo do povečanega povpraševanja, nikjer pa ni zadostnih alternativ, ki bi lahko zadovoljile evropske energetske potrebe.
Rusija je v Evropo letno poslala 155 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. EU želi to vsoto do konca leta 2022 zmanjšati za 100 milijard kubičnih metrov in še vedno imeti dovolj zalog, za čez zimo. Po Hucksteppovem mnenju se EU vsaj do leta 2027 ne bo rešil ruskega plina. Medtem pa je tako iz Bruslja kot iz nekaterih evropskih držav kot sta Italija in Nemčija že slišati pozive k varčevanju z energijo, neuporabo klimatskih naprav, redkejšim prhanjem, izogibanju kopeli ipd.
Huckstepp je kot primer prakse, ki trenutno prevladuje izpostavil dogovor med Italijo in Alžirijo, po katerem naj bi v Italijo med leti 2023-24 steklo dodatnih 9 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Kaj takega je mogoče zgolj na dva načina. Z zmanjšanjem izvoza drugam, ali pa povečanje produkcije. Analitik dvomi, da je Alžirija sposobna povečati proizvodnjo, po drugi strani pa je trenutno v sporu s Španci, ki v mejnem konfliktu z Marokom podpirajo Maroko. Posledično bi lahko Španija na račun Italije ostala brez plina.
